today-is-a-good-day
11 C
Trbovlje
petek, 29. marca 2024
ZON.siAktualnoBruh, bruh ...

Bruh, bruh …

Ko sem bila še majhna, me je takrat, ko sem zbolela, crkljala babica. Babi, ki mi je nosila čajčka, me silila jesti pržganko in me mazala s smrekovim mazilom. Čudežnim mazilom, ki pozdravi vse – angino, gripo, odrgnino, ureznino, drisko, glavobol ali menstruacijo. Po vsej verjetnosti tudi luknjo v avtu. Spomnim se, da je bil eno obdobje aktualen tudi kis. In čebula. Najbrž sem bila zato potem v izolaciji.

Na srečo sem se bolezni kar rada ognila. Me je pa položila v takšnih luštnih trenutkih, ki se jih naša družina še zdaj rada spominja. In me na njih večkrat opominja. Še posebej stric Samo. Moj Samo, ki ima sicer zelo rad otroke, malo manj pa otroške kakce. In bruhce. Zato mu je najbrž ostalo v prekrasnem spominu, ko sem mu nekoč pobruhala in podriskala cel avto. Po moji teoriji so bile krive tortice, ki sem jih jedla na obisku pri babici na morju. Prepričana sem, da so bile pokvarjene. Mami pa še danes ob tej zgodbi vsakič tiho pripomni, da mi jih mogoče ne bi bilo treba pojesti vseh 15.

Ni luštno, ko si bolan!

Kakorkoli že, ni preveč luštno, ko si bolan. Še posebej, če ti ob tem otroci skačejo po naročju in želijo, da se igraš. Da tekaš, se postavljaš na glavo, plešeš in se delaš, da si ponosen konj – oziroma zelo bled in »scagan« osel. In vse to seveda tudi delaš. Razen takrat, ko si res bolan. Takrat si zelo, zelo hvaležen, da imaš svojega zlatega moža, ki s temi hiperaktivnimi otroci odjaha stran od tvojega dometa (beri: dometa bruhca). Čeprav po kakšni uri že malo pogrešaš … Moža, ki bi ti kuhal čaj, te malo pobožal in ti govoril, kako si boga, boga.

Še manj luštno pa je, kadar ti zlobni majhni virusi (tisti, ne tako hudi) napadejo otroke. Srce se ti para, ko opazuješ te male glavice, ki morajo cel dan gledati risanke. In ves čas pošiljati starše po stvari, ki jih nujno, nujno potrebujejo. Vse v istem trenutku. »Mami, kakav bi; mami, bombone bi; mami,tisto igračko, ki je ostala v avtu, bi… «. In skakati po kavču kot da jim nič ni. Resnično se ti para srce.

Tako ubogi so, da jim obljubiš VSE, kar si želijo, kar so si kdajkoli želeli in kar še ne vedo, da si želijo.

Udarilo je …

Pri nas je udarilo prejšnji teden. Par dni pred družinskim praznovanjem. In tudi par dni pred mojim frizerjem, ki sem se ga veselila že en mesec. In ga nujno potrebovala. Ko si na porodniški, je obisk frizerja kot zmaga na Oskarjih.

Trebušna viroza je pokosila vse po vrsti. Iz hiše je grmelo in treskalo (in precej smrdelo). Kar naprej se je dogajalo, da se je kakšen od družinskih članov ekspresno dvignil iz omotice – kot surikata z izbuljenimi očmi, zaštartal proti najljubši destinaciji v tistih dneh – kopalnici, in bil boj s časom in svojimi črevi. Nekaterim ni uspelo. Včasih tudi zato, ker je bil na ciljni točki že kdo drug. Nekaj oblačil smo v tistih dneh raje kar zavrgli.

Le naša tamičkena je k sreči staknila samo manjši prehlad. Da smo lahko uporabili eno od tistih strašno kul zadev za dojenčke. Govorim o tisti strašanski napravi, ki jo dojenčku porineš v nos in izpihaš smrkelj ven. Strašno kul! Ni mi jasno, zakaj naši Ani to ni všeč? Ob tem mi je nekdo zatrdil, da gostega in veliko količinskega smrklja nikakor ne moreš potegniti v svoja usta. Ne bom nič izdajala kdo – samo namignila, da je poročen z menoj. In res imam iz dna srca rada svoje otroke. In njihovi kakci, bruhci, prdci in smrdci me prav nič ne motijo. Ampak njihov smrkelj pa res ni najbolj dobra stvar na svetu. »Kaj si aklih«, je rekel tisti, ki ga ne bom izdala.

Ker zelo radi delimo, smo bolezen razširili še na širšo družino. Da ja ni bilo živega človeka, ki bi bil sposoben popaziti na otroka, da bi lahko obiskala frizerja. Ki sem se ga veselila že en mesec! In nujno potrebovala.

A najpomembneje je, da smo do družinskega srečanja vsi ozdraveli. Kolikor toliko. Čeprav smo bili malo bledi. In čeprav smo nekateri imeli sračje gnezdo na glavi. In čeprav je nek zelo zelo lep otrok (zanikamo kakršnokoli vpletenost) med glavnim govorom moral kakat. In čeprav nimamo niti ene fotke, na kateri bi bili vsi. Ker so ljudje kar naprej nekam bledolično letali.

Pa smo se imeli vseeno lepo. Pa še mičkeno manj smo zapravili za hrano.

Smo se pa precej mazali s smrekovim mazilom.

 

PANIKA

V naši hiši je obsedeno stanje,

doktor pravi: »Iva ima vročino, svetujem mirovanje!«

In zdaj ati panično teka s termometrom naokrog,

mami stiska Ivo k sebi »ubogi, moj otrok!«

Mama kuha na litre kurje juhce in žalostno ihti,

ata potrto v svojem stolu molči in se mičkeno solzi.

Babice in tete na prvo pomoč hitijo,

Ivo zaskrbljeno k sebi tiščijo.

Iva pa (malo bolj vroča kot ponavadi) zadovoljno na udobnem kavču poseda

in cel dan najljubše risanke gleda.

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Mlajši kadet z bronom na državnem prvenstvu

Na državnem prvenstvu je mlajši kadet iz litijskega kluba stopil na oder za zmagovalce. Osvojil je bronasto medaljo. Judo klub Litija je na Državnem prvenstvu...