Nikoli se nisem preveč obremenjevala s svojim videzom. Malo zaradi vzgoje, malo pa zaradi prijaznih prijateljev, ki so me prijazno pripravljali na življenje. Moj najboljši kolega mi je nekoč, ko sem jedla jabolko, dejal, da izgledam kot semafor: rdeči štrenasti lasje, rumeni zobje in zelena »japka«. V resnici vem, da me je imel neznansko rad, zato mu tudi nisem preveč zamerila. Tako je samo par dni hodil naokoli v modricah.
Malo krize sem doživela v petem razredu. Ravno na pragu pubertete, sem si namreč zlomila prekrasni manekenski nos (ja, manekenski!). Zdaj imam na mestu, kjer je prej kraljeval prefinjen in občudovanja vreden nos, prefinjeno kumaro. Pa sem se tudi s tem naučila živeti. In se fotografirati s pravilnega profila (Helena Blagne – totalno te razumem!). In tudi tokrat me je kolega prijazno potolažil. »Nina, v življenju se ti bo zgodilo še veliko, veliko hujšega kot je pa ta velik, ogromen, gromozanski nos sredi tvoje majhne glave.« Po tem sem se počutila veliko, veliko bolje.
Definira me tudi malce obarvan sprednji zob. Sprednji, itak. Zob, ki sem ga nekoč že skoraj dala prebarvati. Pa me je prijazna zobozdravnica prepričala, da sem zaradi tega prekrasnega zoba nekaj posebnega in da njej so prav takšni zobje najbolj všeč. Pa sem ga pustila. In se naučila fotografirati z zaprtimi usti. Razen kadar pozabim.
Rada se »naflosam« po obrazu. V bistvu se moram. Drugače ljudje mislijo, da sem bolna. Vedno! Na faksu sva s kolegico to sicer vzeli malo preveč zares in sva včasih hodili žurat s ful hudim zasenčenim makeupom. To pomeni, da sva izgledali kot dimnikarji. Ali kot da naju je nekdo spekel na učko.
S svojim telesom pa se nisem preveč obremenjevala. Razen kakšen dan, ko sem zvečer spustila pico ali špagete in šla teč. A me je kmalu minilo. Predvsem zato, ker mi nihče ni verjel, da sem tekla. Zakaj bi tekla, če se ne morem pohvaliti, halo? Je pa vseeno res, da gre z leti nekako takole:
- Ni celulita … ni celulita … ni celulita … Baaaaam: rit postane makadam cesta s pomarančnim prelivom.
- Ni sivih las … ni sivih las … ni sivih las … Baaaaaam: babi.
- Ni odvečne maščobe … ni dodatnih ki l… ni špehca … Baaaaaam: buhtelj.
Po prvem porodu sem jo dobro odnesla. Čeprav mi je kolega, ki je gledal naše poporodne fotke dejal, da so zelo lepe … če bi čez moj obraz nalepili smajlita. Tudi tokrat sem mu prizanesla. Ker sem bila prešibka, da mu ne bi. Sicer pa sem bila dejansko ena tistih, ki jih sovražiš, ker se skoraj ne vidi, da so rodile. Razen, da je Iva moji prefinjeni kumari kmalu dodala prefinjene podočnjake, na katere bi bil Kreslin grozno ponosen. In da mi je zaradi nje izpadlo precej las. Toliko, da je, ko sem se umila, počesala in jih pometla na kupček, izgledalo kot da imamo novega manjšega psa. Zelo kosmatega.
Tako sem seveda tudi pri drugi nosečnosti važno pričakovala, da bo trebuh čudežno izginil. In da bom spet lahko pomilujoče gledala tiste, ki se bodo še vedno kotalile naokoli ter ob tem uporabljala fraze kot so »Saj bo, saj veš… 9 mesecev gor, 9 mesecev dol«. No, tokrat se z njimi kotalim tudi jaz.
Presrečna sem bila, ko me je znanec, po tem, ko sem že rodila, vprašal, kdaj imam rok. In ko mi je kolegica ob obisku dejala, da zdaj sem pa res zelo materinska. Taka luštna – okrogla. Kot čisto prave mamice. In da mi tašča res dobro kuha (kar je sicer zelo zelo res!). In ko mi je Iva isti dan povedala, da se je tako luštno tiškat z mano, ker sem taka mehka. Presrečna!
Pa se raje ne bom preveč pritoževala. Prejšnji teden sem ob devetih zvečer, s čokolado v eni roki in čipsom v drugi, jamrala, da res ne vem, zakaj mi trebuha ne posrka not. Ni mi jasno! Ob tem sem Tomažu ponavljala zaobljube, ki mi jih je dal: v dobrem in slabem, v suhem in debelem! Da jih ja ne bo pozabil.
Pa so mi višje sile kmalu poslale odgovor v obliki trebušne viroze. Zelo na hitro je WC pogoltnil moj trebuh. Ki je v naslednjih dneh še hitreje prišel nazaj. Ni bilo nič luštno. In zdaj sem raje tiho. Z nutelo v roki.
In tako bom še malo počakala na čudež. Pa saj ni tako slabo, če človek izgleda materinsko. Moj krasni mož je prisegel, da me bo imel rad, tudi če bom mehka in udobna (naj ga še enkrat spomnim!).
Pa še Iva se rada tiška pri meni. Na mehkem in udobnem. Kako bi bilo to lahko slabo? To je ja prekrasno! Čudovito!
Sem čisto prava mamica – z obarvanim zobom, krivim nosom, mehka in udobna.
…
Se grem malo potolažit s pecivom, ki ga je zlata tašča spekla pred pol ure.
