Divjad iz gozda v mesto
“Divjad ima v sebi še vedno strah pred človekom. So se pa nekatere vrste prilagodile bivanju v bližini človeka, saj imajo običajno od tega več koristi kot škode,” razlaga starešina Lovske družine Trbovlje Urban Berger:“Porast in upad števila živali je nekaj običajnega. Trenutno so v porastu vrste, ki nimajo veliko naravnih sovražnikov, kot so zveri, divji prašiči, jelenjad, ujede, vrane …, medtem ko je mala divjad, recimo divji petelin, gozdni jereb, poljska jerebica … na robu biološkega minimuma.”
V jesenskem in zimskem času bodo organizirani skupni lovi ob nedeljah zjutraj oziroma dopoldne, vsakokrat v drugem revirju lovišča. Po potrebi tudi druge dni, vendar v manjšem obsegu. Na dostopnih poteh do revirjev, kjer se bo izvajal lov, bodo nameščeni opozorilni znaki.
Po zasavskih gozdovih se sprehaja medved, k nam se širijo šakali
Na področju Lovske družine Trbovlje trenutno opažamo enega medveda, pravi Berger, lahko pa gre tudi za več osebkov iste starosti, to je 2 leti. “V tej starosti morajo namreč zapustiti mamo in si najti svoj življenjski prostor. V zasavskih gozdovih pa so prisotne tudi medvedke z mladiči, ki so očitno tu tudi kotile, vendar predvsem na desnem bregu Save. Volkov zaenkrat v naših krajih ni, se pa k nam iz jugovzhodnih držav širi šakal.”
Nevarni, če so se prisiljeni braniti
Divjad človeku praviloma ni nevarna, razen v situacijah, ko se je prisiljena braniti, ali ko smatra da je ogrožen njen zarod, ali če jih človek preseneti. Enaka nevarnost velja tudi za pse, s tem da imajo večje vrste do psov bistveno manj strahu, kot do človeka. “Poznani so tudi primeri, ko so divji prašiči psa pokončali … Bolj rizično je sprehajanje po brezpotju in gostem rastju, ali ponoči ter v jutranjem in večernem mraku. Podnevi, pri sprehajanju po poteh, pa je skoraj nemogoče, da bi prišli v konfliktno situacijo,” zatrjuje Berger.
SORODNI ČLANKI:
