today-is-a-good-day
5.5 C
Trbovlje
torek, 19. marca 2024
ZON.siAktualnoINTERVJU: Trboveljčanka Ana v Bruslju najbolj pogreša hribe in jedi na žlico

INTERVJU: Trboveljčanka Ana v Bruslju najbolj pogreša hribe in jedi na žlico

Trboveljčanka Ana Klenovšek že skoraj 10 let živi v Bruslju. Tja je leta 2011 25-letno diplomantko kriminologije in varstvoslovja pritegnila možnost opravljanja prakse pri komisarju za okolje dr. Janezu Potočniku.

Področje dela ji je bilo pisano na kožo, saj je diplomirala na temo okoljske kriminalitete, prav posebej pa ji je bila všeč nacionalna pisanost sodelavcev in mednarodnost delovnega okolja, zato si je po koncu prakse v srcu Evropske unije poiskala delo za daljši čas. Življenje ji je na pot pripeljalo službo na programu LIFE, kjer opravlja naloge svetovalke, v zasebnem življenju pa kolega iz Hrvaške, s katerim sta si ustvarila družino.

»Agencija se bo z novim letom preoblikovala v okoljsko, podnebno in infrastrukturno agencijo. Delam na projektih s področja narave in sem vedno znova vesela, ko vidim, da se na evropske razpise prijavljajo tudi slovenske organizacije in podjetja. Sem redno v kontaktu s predstavniki slovenskega okoljskega ministrstva in se jim trudim pomagati s čim več nasveti,« pripoveduje Ana.

Bruselj vas je očaral že prvič, ko ste bili tam v sklopu ekskurzije v drugem letniku fakultete, kajne?
»Bilo mi je zelo všeč, a bila sem prepričana, da je tukaj dobiti službo misija nemogoče. Leta 2010 po koncu študija služb v Sloveniji zaradi krize ni bilo. Bilo je res slabo za mlade, zato sem se začela prijavljati za delo v tujini. Pripravila sem se na stažiranje in bila zaradi svojega okoljskega znanja tudi izbrana v kabinet dr. Janeza Potočnika. Bili smo res super ekipa! Še sedaj imamo redne stike.«

Po pripravništvu pa ste kar ostali…
»Dala sem si dva meseca časa, da najdem službo. Če je ne bi, bi se vrnila v Slovenijo. Imela sem možnost živeti pri prijateljici iz Hrastnika, za kar sem ji se danes zelo hvaležna. Dobila sem še eno plačano pripravništvo, prav tako na okoljskem področju. In minili sta dve leti… (Smeh) Evropska komisija ima vsako leto več kot 500 stažistov, kar pomeni, da v tej situaciji nisem bila sama, spoznala sem veliko mladih v podobni situaciji, ki so pripravljeni vsak hip pomagati. Veliko smo tudi prežurali skupaj. Z delom na Evropski komisiji pa sem nato začela leta 2014.«

Večina smo tujci, a hkrati si nismo tujci. Naš odnosi so pristni in topli.

Se pa življenje v Bruslju precej razlikuje od življenja v Trbovljah, v čem najbolj?
»Najbolj pogrešam hribe. Središče mesta je beton z veliko stolpnicami. Je pa v Bruslju veliko različnih ustanov in svetovalnih služb, kjer delamo ljudje iz vse Evrope. Prav ta mednarodnost me najbolj privlači. In zato je res lahko navezovati stike. Večina smo tujci, a hkrati si nismo tujci. Naš odnosi so pristni in topli. Nedeljska srečevanja med obiskom tržnice smo vedno izkoristili še za pogovor ob kavi. Če bi delala v Münchnu ali Stockholmu, tega ne bi bilo.

Kaj pa hrana?
Najbolj pogrešam jedi na žlico – jota, segedin, kisla repa, kislo zelje… Vsega tega tukaj ni. Sem vegetarijanka in zato grenadirmarša ne pogrešam. Kadar gredo prijatelji domov z avtom, jih prijazno prosim, da mi iz Slovenije pripeljejo kislo zelje in seveda naše vino. Ko pa pridem domov v Trbovlje, iz mamine kuhinje ves čas diši po ričetu, segedinu…

Razlika je verjetno tudi v javnem sektorju?
Četudi Slovenci zelo radi kritiziramo, lahko povem, da so šole v Sloveniji podobne najbolj elitnim šolam v Bruslju. Ko pripovedujem ljudem v Bruslju, kako je v Sloveniji, mi ne verjamejo. Moja hči je obiskovala javni vrtec, ki je dobesedno razpadal, in zato otroka včasih kar s težkim srcem pustiš tam. Pa tudi vzgojiteljice in učitelji v šolah so zelo slabo plačani. Medtem ko je vrtec v Sloveniji skorajda brezplačen, je javni vrtec tukaj zelo drag. V Sloveniji šolski otroci tudi sedaj, ko se učijo na daljavo, dobijo topel obrok. Tukaj toplih obrokov marsikatera šola tudi za plačilo ne ponuja. Dostop do zdravstvene oskrbe pa je dober in čakalnih vrst praktično ne poznamo. Storitve se plačajo, zavarovalnice pa ti nato povrnejo del stroškov.

Slovenija je zelo čista. Marsikdo je navdušen, ko vidi na vsakem vogalu ekološke otoke. Je Bruselj čisto mesto?

Bruselj je nenavadno mesto. Ko nekdo prvič obišče mesto, je njegov prvi vtis, da je mesto umazano. Ima sicer izjemno urejene in čiste ulice, neposredno zraven nje pa je ulica zanemarjena. Ne vem, zakaj je tako. Smeti sicer ločeno zbiramo in odlagamo v vreče različnih barv, vendar pa jih lahko, če je slabo vreme in piha veter, raztrga in smeti obležijo vsepovsod. Je pa po drugi strani Belgija ob Nemčiji in Nizozemski država, ki reciklira največ odpadkov v Evropi. Večino odpadkov se sežge ali reciklira in na odlagališčih odpadkov že dolgo ni več. Delala sem diplomsko nalogo Mednarodna trgovina z odpadki. In dokazala sem, da je to umazan posel – tako ali drugače.

Vas je pa k študiju varstvoslovja spodbudila tudi okoljska situacija v Zasavju, nekoliko tudi cementarna Lafarge?
Res je. Tudi zaradi onesnaženosti domačega okolja sem se odločila za raziskovanje okoljskega kriminala. Je pa res, da se ob slabem vremenu Zasavci zaradi dolin slabemu zraku pač ne moremo izogniti.

Slovenci v Bruslju torej skušate ostati povezani?
Običajno vsaj enkrat na leto povabim slovenske prijatelje, ki delajo tukaj, na prekmursko gibanico, ki jo pripravim sama. Slovenci hitro navežemo stike in zato imam tukaj res veliko slovenskih prijateljev. Tudi Hrvati so zelo družabni. Moj mož je Hrvat. (smeh) Med seboj si vedno pomagamo.

Kaj pa prijatelji v domovini? Verjetno je težko ohranjati vezi?
Res je, ker pridem na obisk z družino, smo potem predvsem kot družina skupaj. Zato se vedno ne morem dobiti z vsemi svojimi prijatelji iz mladosti. Morda mi je kdo zameril, a žal drugače ne gre.

Kako skušate spremljati dogajanje v Sloveniji, kaj vse prebirate?
Dogajanje v Sloveniji dnevno spremljam preko spleta. O situaciji v Zasavju pa me redno obvešča ZON, kjer včasih dobim informacije še pred svojo v Trbovljah živečo družino. Me pa skrbi čedalje več negativizma in polarizacije, ki jo zaznavam v različnih medijih. Upam, da v prihodnje vidim več pozitivnosti in želje po povezovanju.

O situaciji v Zasavju me redno obvešča ZON, kjer včasih dobim informacije še pred svojo v Trbovljah živečo družino.

Trbovlje se hitro spreminjajo. Kako gledate na to transformacijo?
Velikokrat morajo biti samo pravi ljudje z vizijo na pravih mestih in se da marsikaj narediti. Kadar me dalj časa ni, seveda spremembe takoj opazim. Kot je na primer porušena STT. Vesela sem, da bo prostor tam dobil nove vsebine. Super je na primer tudi Dewesoft, ki skrbi, da ves čas vrača v lokalno okolje. Podjetje dokazuje, da ni pomemben samo dobiček, pač pa predvsem to, da so ljudje zadovoljni. Trbovlje se premikajo v pravo smer. Upam, da se bo odprlo še več delovnih mest in da bodo ljudje ostali v Zasavju in soustvarjali njegov razvoj.

Kako preživljate korono?
Šole so odprte za del otrok, trgovine tudi niso vse odprte. Druženje je zelo omejeno. Na srečo število okuženih upada. Nismo pa do vseh teh omejitev tako skeptični, kot ste v Sloveniji. Ker ljudje ne želijo več uporabljati javnega prometa, se jih je veliko začelo voziti s kolesi. Upam, da bo tako tudi po koroni. In nekatere bruseljske občine – mesto je razdeljeno na 19 občin – so nekaj ulic že spremenile v kolesarske.

V Sloveniji smo bili nazadnje poleti, ko smo preživljali dopust. Zavedali smo se namreč, če ne bomo šli poleti, nas pozneje verjetno dolgo ne bo. Nismo se motili.

Bi priporočili mladim nabiranje izkušenj v tujini?
Meni se zdi to ključnega pomena. Če lahko greš in če dobiš še štipendijo, je to super izkušnja. Meni je pogled na svet spremenila že prva izmenjava. Najprej se mi je zdela Avstralija zelo daleč in bivanje predolgo, saj sem bila tam pol leta. A vse skupaj mi je odprlo oči in spremenilo pogled na svet.

 

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Ponovljen bo razpis za direktorja, tokrat z drugačnimi pogoji

Da direktor zagorske knjižnice Matej Strgaršek odhaja na drugo delovno mesto, smo že pisali. V prvem krogu je prispela le ena prijava in še...