Drugo leto bo v Trbovljah 110 let knjižnične dejavnosti, 15 let od od podpisa akta o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje in 10 let projekta Noč v knjižnici – noč z Andresenom.
Da bi se oborožili z informacijami, v trboveljski knjižnici iščejo kakršnekoli materiale, ki pričajo o zgodovini knjižnice. Pa naj bo to fotografija, zapis, časopisni izrezek, predmet ali zgolj spomin. Vse prejete materiale in informacije bodo v knjižnici skrbno shranili in v prihodnjem letu tudi primerno predstavili. “Veseli bomo tudi kakšnih starejših knjig s posvetilom” navdušeno opisuje zbiranje direktorica knjižnice Katra Hribar Frol, ki obljublja, da bodo ta material zbrali na spletni strani, v najboljšem primeru pa izdali publikacijo.
Kako so knjige v Trbovlje selili kar v nahrbtnikih
V knjižnici pričakujejo največ zgodb in vtisov. Takšnih kot jih je recimo zabeležil že Tine Lenarčič leta 1985. Lenarčič je po pooblastilu odbora hodil po takratni državi in z njegovimi besedami: “pri raznih posameznikih in podjetjih nabiral potrebno število različnih knjig, bodisi leposlovnih, bodisi strokovnih, mladinskih in podobno za ustanovitev oziroma obnovitev dela ljudske knjižnice v Trbovljah. Začela so se pota z vlakom v Ljubljano, Celje in še nekatere druge kraje. /…/ Način transporta oziroma spravila knjig v Trbovlje je bil zelo enostaven, vendar precej težaški. Knjige je bilo treba spraviti v Trbovlje v nahrbtniku, aktovkah, torbah, ipd. Akcija je trajala od oktobra 1945 pa do konca junija 1946. V tem času je bilo zbranih preko 2.000 knjig z najrazličnejšo vsebino. Nekatere od teh knjig so še danes med knjižnim fondom knjižnice Toneta Seliškarja.”
Knjižnica zgrajena s samoprispevkom
Druga zgodba pripoveduje o selitvi knjižnice v današnje prostore na Ulici 1. junija 19, kar se je zgodilo leta 1981, zapisali pa sta jo sedaj že upokojena knjižničarka Manja Marija Serša in nekdanja direktorica knjižnice Marija Sedej.: “Ko je bilo potrjeno, da so prostori knjižnice (v stavbi nekdanjega Rudis-a na Trgu revolucije) premajhni, so Trboveljčani sprejeli samoprispevek in pričeli z gradnjo nove knjižnice. … Ker Ljudska knjižnica Trbovlje ni imela namenskih sredstev za preselitev, so se stare in nove delavke odločile, da bodo preselitev izvedle po pravilu “V slogi je moč!”. Na pomoč nam je priskočila Termoelektrarna Trbovlje, ki je omogočila prevoz knjig, pomagali so dijaki Strojne tehniške in elektro šole, glavnina pa je bila nas samih, ki nam ni bilo težko očistiti knjige in jih zložiti v zaboje. …” Knjižnica je tako v novih prostorih zaživela 27. aprila 1981 in bila s privolitvijo še živečih sorodnikov poimenovana po Tonetu Seliškarju.
