today-is-a-good-day
16.2 C
Trbovlje
petek, 29. marca 2024
ZON.siAktualnoKo je vse cvetelo, ni nihče razmišljal kaj bo.'

Ko je vse cvetelo, ni nihče razmišljal kaj bo.’

Oče Rdečih revirjev, Branko Potočan, se v teh dneh zopet mudi v svojem rojstnem Hrastniku, saj so priprave na že 13. Rdeče revirje v polnem teku.

Plesalec, gibalec po duši, kot sam pravi, je vedno sledil intuiciji in delal to, kar ga je veselilo. To počne še danes. Močan vtis na njegovo delo ima otroštvo v Hrastniku, kamor se nostalgično in hudomušno vrača v svojih plesnih zgodbah. Zasavcem je pripeljal kulturni festival, v katerem vsaj enkrat na leto najboljše slovenske in tudi tuje predstave pridejo v naša tri mesta.


Kako se je začela zgodba s festivalom?

Začelo se je nekako s stanjem, kakršno je že bilo takrat in še je v Slovenije – da se glavna produkcija dogaja v Ljubljana, po mojem mnenju celo preveč. Sam kot ustvarjalec sem veliko teh projektov videl in ustvaril, sem jih pa pogrešal še kje drugje. In točno sem vedel, da bom najlažje uresničil idejo tam od kjer prihajam.

‘Hrastnik, podobno pa tudi sosednja mesta, je bil v smislu gledališča in plesa podhranjen.’

V zadnjih letih so vključene vse občine, ne le Hrastnik.

Od začetka festivala je 13 let, vse tri občine pa sodelujejo tretje leto. Na zasavskem nivoju se sicer še lovimo. Vedno začnemo konec maja, ko nam vremenske razmere dopuščajo velik del dogajanja zunaj. Življenje se mora odvijati zunaj in kar je le mogoče, pripravimo zunaj.

‘Želim, da se občinstvo v predstavi najde, ne pa da jih odvrne.’

Kaj bi izpostavili na letošnjem festivalu?

Močna stvar bo inštalacija v rudniškem rovu Mateja Andraža Vogrinčiča, ki je že nekaj časa v svetovnem merilu zelo znan. Gre za intervencijo v prostor, v okolje. Postavitev bo v jami Ojstro v Hrastniku. Šlo bo toliko daleč v rov, da bo videti, kot da gre v neskončnost. Postavljene lopate bodo, svetlobni efekti – vsebina govori, da se kljub zapiranju rudnika tu da še vedno kaj početi.

Festival je namenjen določeni generacij?

Ne gledamo povsem tako, da bi vse blazno zadovoljili, hočemo pa za vse nekaj dati. V bistvu je za vse generacije v končni fazi. Imamo tudi za osnovnošolsko delavnico fizičnega gledališča – eden od pristopov je da se s šolo povežemo intenzivno in naredimo končni produkt. To je zelo dober moment, kjer se otroci naučijo in vidijo nove pristope dela. Mentorji pa se seznanijo z novimi načini dela.

‘Enostavno bi rekel, da mi je gibanje v krvi.

Reciva še kakšno o vas. Kako bi opisali sebe, na kratko?

Uff, zdaj ste me pa našla. Enostavno bi rekel, da mi je gibanje v krvi. Umetnost je le eno polje, kjer sem se našel. Ves čas sem intiutivno sledil nekim stvarem. Delal sem vedno to kar me je veselilo in me je povleklo. Potem opaziš, da od tega že praktično živiš in si rečeš, zakaj pa ne bi tega še naprej počel. Ko vidiš, da je to blazno velika želja, potreba. Tako kot športniki ne morejo brez nečesa, tako je to. In pravzaprav sem športnik, gibalec. Ves čas moram nekaj počet.

Pred časom ste omenili, da je gledališče odličen kraj za izražanje norosti?

Ugotovil sem, da se da v gledališču izjemno dobro izražati. Norost recimo, vsak od nas rad počne kakšne neumnosti, le da eni to delajo bolj na samem, gledališče pa je širok kontekst, kjer si z neko dobro artikulacijo lahko privoščiš marsikaj. Naučiti pa se moraš nekega orodja, da ima vse to skupaj rep in glavo.

Kako vidite Zasavje?

Vedno rečem, da sem Zasavc in bi bilo brezveze to zanikat. Čeprav se po drugi strani strinjam, da se znajdeš in najdeš tudi tam, kamor greš.

Zasavje – tako kot je bilo hitro vzpostavljeno in je vse cvetelo, ni nihče razmišljal o prihodnosti. Ko sem še živel tukaj, je še vse bolj kot ne cvetelo. In se ni nihče o ničemer spraševal, ko pa se je pojavila osamosvojitev in bolj rentabilni načini proizvodnje in vse kar to povleče za sabo … Potem je pa še dodatno zadeve otežila kriza.

‘Zasavje ima velike potenciale. Čeprav je bila zadeva industrijska in po svoje grda, ima ta grdost meni osebno simpatičen prizvok.

Kam v Zasavju bi peljali prijatelja iz tujine?

Rad pokažem tisto, kar drugje ni. Recimo, šla bi v rudnik, v steklarno, na katerikoli hrib – Mrzlica, Kal, Kopitnik, Kum …Pokazal bi mu dimnik, nato pa bi ga peljal še na kuro k Matkotu.

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

POZOR: Delovanje urgentnega centra v aprilu zelo omejeno!

Delovanje urgentnega centra v Splošni bolnišnici Trbovlje bo večino aprila močno omejeno. Začeli bodo z montažo novega CT aparata, s katerim bodo lahko delali...