Ladko Korošec se je rodil 3. avgusta 1920, v Zagorju ob Savi, mami Jožefi, rojeni Hace, in očetu Alojziju Korošcu. Bil je peti sin v rudarski družini.
Oče je kot mlad fant prišel iz Sv. Štefana na Štajerskem v Zagorje ob Savi, kjer je potem delal pri rudniku. Bil je glasbeno nadarjen. Pri Hacetu, ki je bil dolgoletni kapelnik rudarske godbe, se je učil osnov glasbe in igranja na več instrumentov. Tam je tudi spoznal mlado Jožefo in se pozneje z njo poročil.
Alojzij je postal pravi glasbenik, sam je skladal, vodil in igral v rudarski godbi in še v dveh ansamblih: kvartetu, v katerem je Jožefa igrala harmonij, ter zasedbi s štirimi pozavnami.
Starejša Ladkova brata Slavko in Mirko sta šla v vojaško šolo v Vršac. Druga dva brata Veko in Drago pa sta študirala v Ljubljani, medtem ko je Ladko obiskoval Ljudsko šolo v Zagorju.
Oče je umrl, ko je bil Ladko star komaj štiri leta. Mama se je z odrekanjem in težkim delom hrabro držala in žrtvovala za svoje sinove, ki so ji pomenili vse.
Leta 1930 je brat Veko Ladka prvič peljal v Ljubljano, na izpit za sprejem v realko. Potem se Ladko ni več ločil od Ljubljane, ki jo je imel izredno rad, vedno jo je težko zapuščal in se vselej rad vračal nazaj.
Ladko je že od rojstva bil zapisan glasbi, saj je že pred krstom Primanova Tona, neke vrste desetnica, ko so ji povedali, da nesejo h krstu Koroščevega, rekla: »Ta bo pevec!« Ladko ni postal le velik pevec, bil je tudi velik igralec, saj so bili vsi njegovi liki naravnost resnični in kot izrezani iz življenja.
Svet je spoznal in si zapomnil Ladka Korošca po številnih uspešnih vlogah:
Don Bartolo, Seviljski brivec, Kecal, Prodana nevesta, Varlam, Boris Godunov, Leporello, Don Juan, Skula, Knez Igor, Kralj Treff, Zaljubljen v tri oranže,Sparafucil, Rigoletto, Marko, Ero z onega sveta, Sancho Pansa, Don Kihot, Hovanski, Hovanščina
O svojem življenju in o nastopih na svetovnih opernih odrih je Ladko pisal v svoji knjigi NA TISTA LEPA POTA, ki je izšla leta 1973.
Nekaj citatov iz knjige:
»Če sem le mogel, sem se odpeljal domov v Zagorje. Vsako leto pa sem šel na občni zbor »Loškega glasu«. Nikoli nisem pozabil pevcev rudarjev, saj sem pri njih začel svojo pevsko pot.« Ladko Korošec.
»Na nebu opere je zasijala nova zvezda: Ladko Korošec kot Sancho Pansa. Slišali smo velikega pevca, kajti Korošec je glasbeni glasovni fenomen, in videli smo igralca, kajti mali okrogli mož s štrlečimi lasmi je tudi čudoviti igralec. Oba partnerja (Čangalović) sta ustvarjena drug za drugega. Obadva utelešata Cervantesovo vizijo, ene kreature z nosom na tleh, drugega z nosom v oblakih. Scena smrti nas pretrese. Dva prijatelja se poslavljata za vedno. Je to bilo še petje? Poezija?
Bil je glas vesoljnega trpljenja in vesoljne sreče na zemlji.« Marcel Schneider, Combat, Pariz.
»Večkrat sem premišljeval, kaj je umetnost. Umetnost je tisti najvišji človeški dosežek, ki človeka pritegne in prevzame, je lepota in iskanje resnice. Zato resnična umetnost ne laže. Silno težko je dosegljiva. Še nekaj je pri umetnosti; ne da se je kupiti z nobenim denarjem. In če sem se umetnosti s svojim delom vsaj deloma približal, ima moje življenje svoj smisel.« Ladko Korošec
Korošec je bil tudi trikratni dobitnik Prešernove nagrade. Leta 1949 je nagrado prejel za vlogo Don Pasquala v istoimenski operi Gaetana Donizettija, leta 1959 za pevski vlogi Sancha Pansa in Don Pasquala. Leta 1978 je bil nagrajen za operni pevski opus. Deset let pozneje je prejel še Bettetovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije, ki velja v Sloveniji za najvišje priznanje za umetniške dosežke v glasbi.
