Doma Aktualno Ninarije: Adijo, prazniki. Živjo novo leto!

Ninarije: Adijo, prazniki. Živjo novo leto!

Naša dojenčica je zelo dobrovoljen otroček. Malo jo ogovoriš pa se reži in smeji do roba njene brezlasne glave. Pravi dobrovoljček. Razen, kadar je lačna, žejna, pokakana, zaspana ali iz povsem neznanih razlogov. Ali kadar ji ne pustim, da v vročo juho vtakne roko. Ali, da si v usta zatlači peki papir. Takrat zna biti precej huda.

Pa kadar je božič. Ko se je naša družina zbrala pri babi Ivi na hribu, ko so se iz vsepovsod slišali nežni kraguljčki, ko je toplina sevala iz naših src in so lučke čarale prijetno čarobno vzdušje … se je iz naše hiše slišalo tuljenje. Ne tuljenje, grozovito rjovenje. Govorim o rjovenju, ki je zvenelo kot bi deset ranjenih in nesrečno zaljubljenih zverin nosila polna luna.

Koncert je trajal polni dve uri. Ob mojem tresenju, petju, postavljanju na glavo in švicanju. In obupani jokajoči spremljavi. Moji. Za hipec je dete od silovitih čustev zaspalo. Takrat sem začutila toplino v srčku, opazovala, kako lepa in mirna je, ko spi in ob prijetnem čarobnem vzdušju vase zmetala božično večerjo. Ravno, ko sem si v usta zatlačila še kos potice, se je repertoar ponovil. Še siloviteje in glasneje. Tako glasno, da so naju pošiljali na urgenco, ker je otroček bolan. Ušeska ima vneta. Trebušček jo boli. Sigurno jo nekaj črviči.

Pa sva šle s to ubogo, ubogo punčko domov. V pripravljenosti, da jo res odpeljem na urgenco, če bo potrebno. In ta uboga, res uboga punčka, se mi je v varnem zavetju domače dnevne sobe smejala z najlepšim brezzobim nasmehom na svetu, se muckala, stiskala in bila oh in sploh najbolj srečen otrok! Vse kaže, da bo zapečkar! In ob tem dejstvu moja potepuška duša ni preveč srečna. A prepričana sem, da bomo malo upornico ukrotili in postavili v prave – popotniške okvire. Prepričana! Ker mi se ne damo! In se ne pustimo! Nikoli!

Razen ob božiču …

in družinskih praznikih.

In ko se nam otrok smili.

In ko nas malo skrbi.

In še kdaj.

Sicer pa nikoli!!!

Na božični večer sva tako zamudili cel rompompom, ki ga je povzročil stric Samo, ki se je podpisal na VSA darila. Naša uboga Iva je še cel teden govorila, kako čudno je bilo, da je Božiček hotel obdariti samo njega. Da sicer je priden, ampak tako zelo pa tudi ne. In da ne verjame, da bi Samu pristajala otroška spodnja majčka in da se bo igral z Barbikami. Se je pa zelo razveselila svojih daril. In ko sem jo vsa navdušena vprašala, katero ji je bilo najbolj všeč, je kot iz topa izstrelila: »Tisto za prijatelja Maksa«. Bravo, Božiček. Švicanje po polnih trgovinah in puljenje las, kaj bi kupil, da bo otrok darilo sprejel z velikimi in na široko odprtimi očki … se je očitno splačalo. Za Maksa.

Ker sem bila zaradi že znanih vzrokov na božični večer odsotna, letos tudi Tomažu ni bilo treba paradirati v spodnjih gatah. Ni tako čudno, kot se mogoče sliši. Tomaž je nekoč v dar dobil res hude jelenje boksarice z rogovi, muziko, kraguljčki in vse kar spada zraven. In ker so bile res hude in zabavne, jih je bilo seveda treba pokazati še drugim. Vsaj jaz sem bila takšnega mnenja. On mogoče ne tako zelo. Pod manjšim pritiskom veh prisotnih pa je le popustil in pokazal del teh famoznih gat. Verjamem, da se je ob tem počutil izredno famozno! Letos se je ognil. Čeprav ga sumim, da jih je že preventivno vtaknil v žep. Kot sem rekla … ni tako zelo čudno, kajne?

Naše praznične dni je sicer zelo zaznamovala risanka, za katero sem prepričana, da starši še niste slišali: Ledeno kraljestvo. Z Ivo sva se ovijali v ogrinjala (kot Ana in Elsa) in cele dni nosili krone. Krono, na katero pozabiš, da jo imaš. In tako ti lastna hči, potem ko glasno oznaniš, da ne greš na konec sveta, ampak samo na wc, mimogrede navrže: »O, princeska gre kakat!« 

Tako … Za božič sva bili z dojenčico res večino večera sami. Smo pa zato na novoletni večer nepričakovano dobili partijo kolegov in cel žur. Žur, kjer smo plesali in peli Leeeet it gooooo, se igrali s punčkami, reševali nalogice in se nacejali z otroškim šampanjcem (Elsinim, seveda). Po polnoči pa sredi dnevne sobe še postavljali šotor iz dek in klinov, česar se je najbolj veselila prijateljica Neža, ki je sicer že ob devetih zvečer sanjala o postelji. Tako smo preživeli miren in lep prestop v novo leto. Le prijatelji so bili malce pod pritiskom, ker je Iva ves čas zahtevala od njih, da plešejo. Ker žurke brez plesa ni.

Aja, za novo let pa je le dobila najboljše darilo na svetu! Majhen jajc, ki ga postaviš v vodo in iz njega se čez tri dni izleže pingvinček. To neverjetno jajce nas je prisililo, da smo zgodaj vstajali in preverjali, če je živalca že zunaj. Hvala, pr’jatli! Je pa imelo status najboljšega darila samo do takrat, ko je Iva ugotovila, da se iz jajca dejansko ne bo izlegel živ pingvinček, temveč igračka. Na kar bi me mogoče moralo opozoriti že dejstvo, da jo je bilo ves čas strah, da se bo pingvin v vodi pokakal.

Če se bomo torej celo leto ovijali v ogrinjala – deko, s krono na glavi in se delali, da smo del muzikala …  Nam res ne bo težko.