Doma Aktualno NINARIJE gredo na počitnice

NINARIJE gredo na počitnice

Še dobre tri mesece me ločuje do konca porodniškega dopusta. Sem v fazi vedno istih pogovorov ala: »Ne vem, kam je šel čas … Ja, Ana je že takooooo velika … Ja, še malo pa grem nazaj … Ne, saj ne bo tako hudo«. Da ne bo hudo, sem mislila tudi, ko sem se vračala iz Ivine porodniške. V službo sem prispela kot z maskaro razmazan zabuhel knedl.

Ninarije gredo torej na oddih. Ker imam večere v teh treh mesecih, ko punce zaspijo, že popolnoma zabukirane.

Moram:
– Urediti otroške albume.

– Vsaj enkrat zares pospraviti stanovanje.

– Se resno pripraviti na šolsko delo.

– Se lotiti projekta, ki že nekaj časa nastaja v moji glavi.

V resnici pa vsi vemo, da bi rada samo pogledala en kup nanizank za nazaj in naprej. In šla kdaj spat takrat kot moje frčafele.

Sledi govor za Oskarje:
– Pisanje je včasih kot nekakšna terapija. Nekateri kuhajo, drugi šivajo, tretji se dere … pojejo v avtu. Nekaj kar ti pomaga, da si ti še vedno ti. Da nisi samo starš, ampak si starš, ki počne še nekaj za svoje srce. Zato bi se rada zahvalila Zonovki Neži, ki mi je dovolila pacati po njeni spletni strani. In me ob tem celo spodbujala. Je ena najodločnejših žensk, kar sem jih kdaj spoznala.

– In vam, bralci, ker ste me vzeli bolj za hec, ne čisto dobesedno in ste moji duši pustili mir (beri: niste pisali žaljivih komentarjev, čeprav je to dandanes zelo moderno!). Pravijo, da se tega navadiš, ampak jaz se ne bi. Sem preveč nežen jajčko.

– Tomažu, ki mi je dovolil pisati o njegovem smrčanju. In gatah.

– In puncam, da so od 21ih pa tja do polnoči spale, da je mati lahko izlivala svojo dušo po elektronskem papirju. To je sicer edini čas, ko dejansko trdno spijo in vsak večer se odločim, da grem spat z njima. Nikoli ne grem.
Na tem mestu bi rada še poudarila, da zaradi pisanja Ninarij noben otročke ni občutil pomanjkanja materinske ljubezni. Niti za minutko. Materinska ljubezen se je širila tudi takrat, ko je morala mati na wc, ampak to smo že povedali.

Če si lahko dovolim pametovati še čisto zadnjič, bi spametovala še eno o čisto pravih starših.

Vsi se kdaj znajdemo v situacijah, ko ne odreagiramo najbolj prav, ko naredimo kaj zelo butastega, včasih pa preprosto naredimo nekaj, kar vemo, da ni najbolj fajn, ampak nam je tisti trenutek najlažje. Včasih smo utrujeni, včasih zaskrbljeni, včasih pa si samo želimo trenutek miru. Vsi. Ampak to ne pomeni, da smo slabi. Smo samo ljudje. Včasih zelo neprespani tečni ljudje. Ampak vseeno čisto pravi starši, ki imamo do neba in nazaj radi svoje mulčke. In takšna si ti, in takšen si ti, tak je tvoj sosed in tudi neznanka v trgovini.

Tako. Hvala, ker ste bili z mano. Hvala, ker ste mi sem in tja povedali, da se je isto zgodilo tudi vam. Da sem komu obudila lepe spomine na dni z malimi otročki. Ninarije bodo tudi meni lep spomin na čas moje porodniške. Pa še v otroški album lahko samo pripopam fotke in zraven besedilo in vuolaaaa … končano.

Vsi vemo, da ne bo nikoli končano.

Želim vam lepe poletne dni. Smejte se, objemajte se in naredite nekaj totalno prismojenega.

Jaz, dragi moji, pa bom rekla samo še: Lahko noč. J