Otroci so včasih zelo koristni. Še posebej takrat, ko svojega atija prepričajo, da jih mora peljati na morje. In mu s tem težijo vsak dan! Najbrž zato, ker čutijo, da smo na počitnicah bolj povezani, da se nikomur nikamor ne mudi, da smo skupaj. Res skupaj!
In tako našemu ubogemu revčku ni ostalo drugega, kot da zglonca avto … če greš na morje, je to menda obvezno … in naznani, da smo babe zmagale. »Pripravite potovalke. Pripravite eno potovalko!«
Iva je bila v približno petih minutah gotova. Vzela je svojo torbico. Torbico, ki je postala naša zvesta spremljevalka vsepovsod. Torbica, s katero gremo na sprehod po mestu, po vasi, včasih pa tudi do wc-ja. V torbico je nabasala nekaj bombončkov, en kup igračk za Ano ter njeno dudo (jaz pa sem jo iskala kot nora), pod roke je stisnila svojega slončka in si pripravila bleščeče superge. Te je od prijazne sosede dobila že pozimi. Posute so z bleščicami, biserčki, srčki in zvezdicami. In ker niso dovolj kičaste, se ob tem, ko stopi, še zableščijo. Kot bi nosila disko na nogah. Samo pojejo še ne, te superge. In te superge so še bolj imenitne kot torbica. Bleščale se tako niso samo superge, temveč tudi Ivine oči. Lepše stvari v življenju še ni videla! Menda sva ji, takrat pozimi, obljubila, da jih bo lahko nosila, ko bomo na morju. Menda sva upala, da bo malo pozabila, da jih ima.
Ni nam uspelo pripraviti ene potovalke. Smo jih pa zato pet. Plus torbica, plus slonček, plus voziček, plus domači krompir. Tega nujno potrebujemo s seboj.
Je pa na dopustu res fajn. Ker smo vsi skupaj, pa bolj povezani, pa nikamor se nam ne mudi. Razen na sladoled. Ko smo na morju, je obvezen. Menda sva Ivi že pozimi obljubila, da ga bo lahko na morju jedla. Skoraj prepričana sem, da nisva obljubljala sladoleda za zajtrk, kosilo in večerjo, a druga stran je trdila nasprotno.
Ana pa je imela svoje male radosti. Zaljubila se je namreč v galebe. Po njenem bi jih lahko ure in ure opazovali in oponašali. Kako letijo, kako pikirajo v vodo in predvsem, kako se oglašajo. Verjamem, da smo vsi štirje ob tem izgledali zelo kulturno. Iva je ugotovila, da je Ana poosebljen galeb, saj se oglaša popolnoma enako. Nekaj časa smo potrebovali, da smo jo prepričali, da Ane v javnosti ni klicala galeb.
Tistih par dni je švignilo mimo kot blisk. Mogoče se je Tomažu malo vlekel le trenutek, ko je do avta spet tovoril pet potovalk, voziček, Ivino torbico in krompir, ki je še ostal. Kmalu pa smo se udobno namestili, mahali morju v slovo in mu obljubljali, da se kmalu spet vrnemo. Popolnoma jasno nama je bilo, zakaj je Iva žalostna in bi si želela še ostati na počitnicah. Ker smo tam bolj povezani, ker otrok takrat še bolj čuti to družinsko ljubezen, ker smo res skupaj. Jasno! Ena sama ljubezen!
In verjamem, da je to mislila tudi Iva, ko nama je na to odgovorila: »Ker sem končno lahko obula svoje bleščičaste čevlje in ker tam lahko jem sladoled!«
