Doma Aktualno NINARIJE: Počitnice … ki to niso.

NINARIJE: Počitnice … ki to niso.

Zelo rada se potepam in kamorkoli grem, se imam fajn. Prav zares! Vseeno mi je, če se izgubimo, če nam je vroče, če raziščemo vse, kar nam potovanje ponuja ali pa, če dan preprosto prelenarimo. Važno, da se gre! Da smo skupaj. In vedno sem se iz počitnic vrnila vsa sijoča, z napolnjenimi baterijami …

Razen enkrat.

Pisalo se je poletje 2014, ko sva se z najboljšo prijateljico Petro pametno odločili, da greva skupaj v prikolico v Savudrijo. Midve in najina enoletna mulca Oskar in Iva. Mulca, ki sta bila tik pred tem, da shodita. Hodila torej še nista, sta pa zato zelo rada plezala. Zelo. Vsepovsod. Je še kaj bolj idealnega kot bivanje v prikolici za enoletnega otroka, ki rad pleza vsepovsod? V prikolici, polni stvari, s katerih se da fino pasti in baldahinom, kjer otrok v sekundi spleza pod prikolico? Idealno.

»Moške bova pustili v službi, mi gremo pa na lepše«, sva govorili. »Bova klepetali. Skovali kak kul učiteljski projekt in veliko jedli,« sva modrovali.

Slišalo se je obetavno.

Le, da temu ni bilo tako.

Ker je bil cel teden dež. Cel teden. C.E.L.  T.E.D.E.N.! Nisva se veliko pogovarjali, nisva skovali kul projektov in tudi jedli sva bolj malo. Sva pa zato od jutra do mraka, pa še kdaj ponoči, lovili otroka, ki sta veselo plezala po prikolici in po stvareh, s katerih se da fino pasti. Verjamem, da so se njima počitnice zdele zelo pustolovske in vznemirljive.

In ker sta bila tako razburjena, sta žurko nadaljevala tudi ponoči. Da ja ne bi kaj zamudila. Zato sva z Ivo spali v baldahinu.

Tam sva spali tudi v noči, ko se je pripravljal vesoljni potop. Morala sem imeti precejšnjo srečo v življenju, ker do takrat v šotoru še nisem doživela hudega naliva. Pa sem veliko šotorila. Navajena sem bila tudi hrupa motorjev, ko sva s Tomažem še obiskala kakšen zbor. Pa sem ob tem sladko spala.

Tokrat nisem imela te sreče.

Tisto noč ni padal dež. In ni ulivalo. Bilo je … kot bi vsi oblaki tega sveta sc… lulali po nas. Vsi naenkrat! Skoraj bi prisegla, da sem v tistem nalivu videla Noeta, ki je prijadral mimo. Vse to pa je seveda spremljala čudovita glasba grmenja, strel in vetra. Nisem sladko spala.

Moj otrok pa je. Spal, namreč. Prvič v tistem tednu. Da te kap.

Vsak večer sva utrujeno modrovali, da bo naslednji dan sigurno sijalo sonce.

In nekega dne je res pokukalo izza oblakov. Čeprav je bilo zunaj – po moji oceni – 15 stopinj, smo se entuziastično oblekli v kopalke, na debelo napacali s kremo (ker je sonce vseeno zelo nevarno – mi je povedala babi … desetkrat), napihnili obroče za otroke, ju napokali v vozičke. Midve pa sva si obuli tiste grozno lepe plastične čevlje za v vodo. Da bova lahko lovili otroke v vodi. Te sva si tisto leto kupili namesto žurerskih majčk, kot je bila navada prejšnja leta.

Otroka seveda nista bila najbolj navdušena nad vodo, čeprav sva ju prepričevali, da je pravzaprav kar topla. Je pa Oskar zato z veseljem pojedel par kamnov na obali. Vse to se je zgodilo v 15 minutah, ker je potem že začela pihati burja.

Verjamem, da sva izgledali prekrasno. V mokrih kopalkah, z obroči za v vodo na glavah, grdih plastičnih čevljih, s torbo za vodne aktivnosti pod roko … ker smo le-to nujno potrebovali. K sebi sva stiskali v brisačo zavita otroka, pred sabo pa rinili prazne (!) vozičke ter leteli proti domači prikolici. In šli po poti, ki naj bi bila bližnjica.

Ni bila.

Naslednji dan je sta po nas prišla ljuba moža. Ne vem, če sem bila že kdaj tako srečna, ko sem ga zagledala. »Odpeljita nas domov. Ne moremo več. Hočemo v svoje stanovanje, na svoj kavč!«

Seveda se je takrat zjasnilo. Sonce je pripekalo kot še nikoli.

Možakarja sta otrokoma napihnila bazenček s toplo vodo, kjer sta mulca uživala in se široko smejala. Le da se je eden od njiju kmalu pokakal v vodo. In ko so vodo zamenjali, se je še enkrat.

Tudi midve sva bili srečni. Ker nama je bilo prvič v tistem tednu toplo. Toplo, ko sva se čisto sami namakali v mrzli vodi v morju.

 

Zdaj imava vsaka po dva mulca. Sprašujem se, kdaj se bo katera od naju spomnila, da bi šli same z mulci v prikolico. »Da bomo malo uživali in poklepetali«.