Doma Aktualno NINARIJE: Za vzgojo otroka je potrebna cela vas

NINARIJE: Za vzgojo otroka je potrebna cela vas

Sva ena od tistih staršev, ki verjamejo, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas.

To sva verjela tudi tisti dan, ko sta se rodili najini štručki. In se je takoj, ko se je lahko, v porodnišnico nabasala naša celotna družinska delegacija. Celotna! Vsi! Prišel bi še pes, če bi smel. Dan kasneje pa nas je obiskalo še kup prijateljev. Verjamem, da so nas bili v porodnišnici zelo veseli. Še dobro, da je bila takrat precej prazna.

Bila sva jih neskončno vesela. Ponosno – kot si lahko ponosen v preveliki bolnišnični halji, sem dvignila svojo malo štručko pred njeno družino. Kot scena iz Levjega kralja, ko opica ponosno dvigne levčka – bodočega kralja pred njegove oboževalce (podobnost z opico je zgolj naključna).V moji glavi se je ob tem čarobnem dogodku zaslišala veličastna glasba The circleeee of lifeeeee, malo detece pa so obsijali žarki svetlobe, ki so se iskrili v njeni lepoti (ja, tudi mi ob nedeljah gledamo Zvezde plešejo). Verjamem, da sem žarela tudi sama – kot lahko žariš v preveliki bolnišnični halji. En dan po porodu. Ko ti iz vsepovsod kaplja mleko.

Na kratko: oba s Tomažem sva komaj čakala, da najlepši punčki pokaževa ceeeeeeelemu svetu! Še posebej pa tistim ljudem, ki jih imava rada. In tistim ljudem, za katere sva vedela, da bodo imeli radi njiju.

Več ljudi imaš okoli sebe, več ljubezni dobiš. In Iva in Ana jo imata ogromno.

Babice in dedki so tisti, ki ju učijo, kako se posadi krompir, fižol, kako skrbiš za živali in kako skuhaš kosilo za 50 ljudi (od mamice se tega pač ne bosta naučili). In so tisti, ki ju tiškajo in razvajajo (»seveda, kar privošči si še tretji sladoled, to sploh ni problem.«). Včasih si zaradi njiju spenjajo lase s klini, plazijo v šotore, ki jih naredi Iva in plešejo na čudne pesmi. Tudi tiste babice, ki trdijo, da nikoli ne plešejo! Mnogokrat pa sem bila priča precej nenavadnim prizorom: babi, ki se gunca na ta visoki gugalnici; babi, ki sedi na tleh v pesku; babi, ki sredi ceste ploska, poje; babi, ki si pripenja ščipalke na nos …

Tete in strički se z njima potepajo, ju peljejo na predstave, zganjajo norčije, pečejo torte in ju crkljajo z bombončki in čokoladnim mlekom. Pa s fensi torbicami, ki so Ivi tako všeč (nama pa malo manj), da potem z njimi sadi fižol, se igra v peskovniku, vozi kolo in išče hroščke pod kamni.
So tudi tisti, h katerim se zatečemo, kadar nas kaj skrbi. Odraščanje, pravilna postavitev posteljice ali zdravje. In potem nama prijazno povejo, da samo midva rabiva zdravniško pomoč, najini otroci pa so zdravi in ok, pa smo spet vsi srečni. Včasih Iva pri kakšnemu prespi. Spi Iva, ostali so zjutraj prebutani.

Bratrančki in sestrične so vedno za akcijo! Tisti ta mlajši tekmujejo, kdo se bo bolj umazal, strgal hlače ali padel s tobogana. Čeprav vsi stojimo zraven. Bratrančka pa ju pridno učita, kako se še čisto v redu radio razstavi na prafaktorje. In nikoli več ne sestavi nazaj.
Starejši imajo druge vloge. Kakšna sestrična ju pripravlja na Eurosong. Govorim o resnih pripravah: stayling, frizura, ples, scena … Tu torbice zelo pridejo prav. Ta druga pa je svečano obljubila, da ju bo naučila smučati. Sicer bi to res rada videla, ampak mogoče bom takrat nujno na kakšnem dogodku in nikakor ne bom mogla biti prisotna, ko se bo kakšen otrok drl in metal smuči naokoli. Nikakor ne naš!
V družini pa imamo tudi bratranca, ki se ga punce bojijo in se včasih delajo, da so mrtve, ko jih ogovori. Potem pa se mora z njimi igrati skrivalnice, jih potiskati na gugalnici in biti oh in sploh mladi ati. In če bi ga videla kakšna vrstnica, bi oh in sploh padla dol zaradi tega mladega neatkota.

Prijatelji pa so prijatelji. Za zabavo, igrarije in resne pogovore. Marsikdo od njih je postal pravi Ivin zaveznik. Včasih se zvečer v družinskem objemčku, ko vse kar poka od sladkobe, srčkov in poljubčkov, zgodi, da Ivo vprašava: “Iva, koga imaš zelo, zelo, najbolj rada?” Seveda pričakujeva, kako se bo iz nje izlila ljubezen do zlate mamice, ljubečega atija in male sestrice. Iva pa (brez razmisleka): “Mihata!«

In ja, pregovor ni zaman. Tudi vas je zakon. Le kje drugje naj bi se punci naučili pozdraviti, biti prijazni, znali poslušati soljudi, kot s svojimi sosedi?

 

A ni to ena sama sreča? Tooooooooooooooliko ljudi ima rado naši srački. In tooooooooooooooooooliko ljubezni imata okoli sebe. Tako vem, da nikoli ne bosta sami. Vedno bosta imeli nekoga, ki ju bo imel rad, ki mu bosta zaupali in ki ju bo pocrkljal, če bo treba.

Pa še sladoled in torbice dobimo kamorkoli pridemo. Da o neprecenljivih slikah babic s klini na glavi ne začnem.