Pred kratkim ste izdali svojo prvo knjigo V iskanju prave vrednosti, ki govori o vašem življenju z diabetesom.
‘Ta prav dec’ mora posaditi drevo, poskrbeti za potomstvo in napisati knjigo. Vse mi je uspelo. Hec! Čutil sem, da lahko s svojimi življenjskimi izkušnjami življenja s ‘cukrom’ koristim mladim. Diabetesa je čedalje več tudi med mladimi in starši in otroci se s tem zelo obremenjujejo; bolj kot smo se včasih. S knjigo sem skušal razširiti obzorja, da življenje z diabetesom ni tako komplicirano, kot je videti prvi trenutek.
Zaposleni ste na Regijskem centru za obveščanje. To je najbrž precej stresna služba?
Pred 15 leti, ko sem začel, je bilo zelo adrenalinsko, a sčasoma se človek vsega navadi. Vsak dan se soočamo s poplavami, požari, prometnimi nesrečami, … Najhuje je, če se kaj zgodi otrokom. Zato so moj ventil za sproščanje stresa šport, narava, kmetija … vse to mi pomaga. Seveda tudi pogovor. Če v prometni nesreči posredujejo gasilci, se po intervenciji dobimo in naredimo analizo. Svoje službo dojemam kot poslanstvo, saj se zavedam velike odgovornosti, ki jo imam.
Ukvarjate se s precej adrenalinski športi, z jadralnim padalstvom, potapljanjem, turnim smučanjem, bili ste član Stoklasove ekipe na najtežji kolesarski dirki na svetu Race Across America (RAAM), …
Že kot otroka so me privlačili vesolje, zrak, voda. Plavanje sem treniral že kot mulc in še vedno se dobro počutim v vodi. Spomladi letim, poleti se potapljam, pozimi smučam, vmes kolesarim, tečem. S klasičnim padalstvom, skoki iz letala sem začel leta 1996. Naredil sem ji okoli 200, nato je postalo predrago. Alternativo sem našel v jadralnem padalstvu.
Sami športi, ki se jih je treba lotiti študiozno?
Tako pri jadralnem padalstvu kot pri potapljanju in tudi turnem smučanju je veliko teorije, ki jo je potrebno naštudirati, in tečajev, ki jih je potrebno opraviti. Poznati je potrebno meteorologijo, kdaj je dober dan za letenje, kdaj so primerni pogoji, razumeti, zakaj ta kos blaga leti po zraku, kako se ustvari vzgon, kako izkoriščati termične stebre. Enako je pri potapljanju. Nismo narejeni, da živimo pod vodo, zato se moramo prilagoditi povečanemu tlaku, vedeti, kakšne fiziološke spremembe se dogajajo v telesu, ko je pod vodo. Gre za kompleksne športe, kjer je treba biti zraven tudi z glavo.
Diabetik ste od 12 leta starosti. Za najstnika je bilo najbrž hudo sprejeti diagnozo?
Bil sem na začetku pubertete, s hormoni na višku. Vedno sem bil malo uporniški, mislil sem si, da se to meni ne more zgoditi. Prizemljili so me na pediatriji, ko so mi povedali “če se ne boš ‘špikal’, boš umrl”. Prej sem si mislil, da mi bodo dali injekcijo in bom šel domov.
Kako je bilo včasih, ko še ni bilo merilnikov sladkorja, ‘penov’, inzulinskih črpalk?
Včasih smo morali še prekuhavati urinske reagente in po barvi določati, koliko je sladkorja, meritve so bile zelo nenatančne. Zdaj z merilnikom sladkorja v krvi dobimo natančen podatek v 5 sekundah. Klasične injekcije so nadomestili ‘peni’ z zelo tankimi iglami in inzulinske črpalke, senzorji za kontinuirano merjenje sladkorja. Življenje z diabetesom je zdaj lažje, ni strahu pred ‘hipo’, to je nenadnim padcem sladkorja.
Name se obračajo starši mladih diabetikov. Triletniku ali petletniku je res težko dopovedati, kako živeti z diabetesom. Če pa otrok že hodi v šolo, ve, da mora zjutraj vstati, iti v šolo, narediti domačo nalogo, zato mora tudi samo začeti voditi ‘sladkor’. Starši so zasužnjeni z ‘ravno črto’, da je sladkor vedno v mejah normale. A to je nerealno pričakovati pri komurkoli, tudi pri zdravih ljudeh. Spijte dva deci kokakole in čez 15 minut boste imeli 8 ali 9 milimolov sladkorja v krvi. Če otrok toliko izmeri po obroku, ni treba zganjati panike, kmalu mu bo padel. Zaskrbljeni starši otroke ponoči zbujajo in jim merijo sladkor, čez dan so zato vsi neprespani. Vodenje diabetesa morajo prepustiti otrokom.
S športom ste dokazovali, da kljub diabetesu za vas ni omejitev.
V mojem primeru je bil šport tisti, s katerim sem družbi in sebi dokazal, da se da tudi s ‘cukrom’. Poleg dokazovanja šport tudi zelo pozitivno vpliva na nivo sladkorja v krvi, česar v mojih časih še niso vedeli. Tako v šoli nisem smel telovaditi. Če se otrok ukvarja s športom, se nauči reda, discipline in odgovornosti, kar lahko koristno prenese tudi na svoj diabetes.
Vsi v družini se ukvarjate s športom?
To je v vsej zgodbi velik plus, šport je naš skupni imenovalec, v njem uživamo. Otroci imajo sposobnost, da imajo tipko ‘snemaj’ vedno prižgano, črpajo od nas, svoj način življenja prenašaš na otroka brez prisile. Če je bilo zunaj deset centimetrov snega, nismo spraševali, ampak smo se šli sankat, smučat. Ljubezen do športa sva z Uršo prenesla tudi na sina Luko.
Ni se vam več treba dokazovati s športom?
Zdaj počnem stvari za užitek, ne za dokazovanje. A v mladosti sem bil zaradi diabetesa prikrajšan v več primerih. Včasih diabetik ni mogel opravljati izpita C kategorije – za tovornjak, ni mogel opravljati nočne službe ali delati na višini … Tudi sam sem ta ‘voz’ morda potegnil naprej s tem, da sem počel ravno to, česar zaradi diabetesa takrat ne bi smel. Z leti sem se malo umiril, svoje je naredila kilometrina, bolijo kolena, kolki. Turno smučanje z Mont Blanca, Mont Everesta me ne zanima več tako. Včasih sem prekolesaril od 5.000 do 7.000 kilometrov na leto, zdaj jih morda 2.000, a za svojo dušo. Ne uporabljam več števcev in merilcev srčnega utripa.
A ta umiritev za vas ne pomeni ravno ležanja na kavču?
Doma imamo kmetijo, tudi nekaj gozda. Zato sem se pred kratkim lotil arboristike. Opravil sem tečaj za višinsko obrezovanje in podiranje drevja. Do penzije imam še deset let, a ne načrtujem, kaj bom počel takrat, vedno najdem nekaj, kar me navdušuje. Zapreš poglavje, zgodbo in se podaš naproti novim izzivom. Dela je vedno dovolj, le videti ga je treba.
