Mia je oslepela, ko je bila stara štiri leta in pol. “Najprej smo opazili, da je pričela škiliti na eno oko,” se spominja njena mamica. Naslednji dan je škilila že na obe očesi in naročili so jo na pregled pri okulistu. 
Čez nekaj dni je videla že tako slabo, da se je zaletela v zaprta vrata. Sledila je hospitalizacija v Celju in razne preiskave, nato pa sprejem v pediatrično kliniko v Ljubljani, kjer sta Mia in njena mamica ostali dva meseca.
“Mia je bila ves čas neverjetno pogumna. Vse skupaj je dobro prenesla. V bolnici sva si čas krajšali z branjem pravljic. Disneyevo zbirko sva prebrali tolikokrat, da je pravljice znala na pamet. Če sem med branjem utihnila, je sama nadaljevala s pripovedovanjem,” se časa, preživetega v bolnišnici, spominja mamica Maja.
Po končanih počitnicah se je Mia takoj vključila nazaj v vrtec, dobila je svojo spremljevalko. Življenje je tako potekalo brez kakšnih velikih pretresov in sprememb. Nekatere stvari doma so morali prilagoditi, da jih je lahko samostojno uporabljala. Kupili so zabojnike za igrače in jih označili s silikonskim lepilom. Tako je vedela, v katerem zabojniku so plišaste igrače, v katerem Barbike, v katerem Lego kocke, … Vse stvari, ki jih je rada počela še preden je oslepela, je počela tudi kasneje. Veliko je risala, barvala (pobarvanke so ji obrobili s konturo, označili barvice), gledala risanke, …
“Operacije v tujini ni bilo. Ne še. Medicina napreduje iz dneva v dan, a poškodovanih živcev še ne znajo popraviti”.
Po priporočilih so se z Mio odpravili k dr. Nemehu v San Franciso. K sreči so imeli denar od zbranih zamaškov in so si potovanje, bivanje ter terapije lahko privoščili. Vendar na žalost te niso bile uspešne.
“Pravzaprav sem se kar hitro navadila, da ne vidim. Življenje brez vida je lahko za nekatere naporno, zame pa je zabavno ter polno izzivov in ciljev,” pravi Mia.
Mia se loti prav vseh aktivnosti in slepota je ne naredi prav nič drugačno od njenih vrstnikov.
V šoli zaenkrat nima težav. Spremljevalka in učitelji se trudijo, da ji snov prilagodijo. “Se mi zdi, da v šoli nisem za nič prikrajšana. Vključena sem v vse aktivnosti pri pouku. Tudi pri tehniki in tehnologiji izdelujem svoje izdelke. S pomočjo spremljevalke sicer, ampak izdelki so moji,” nam zaupa Mia.
“Mami in ati mi omogočata, da se preizkusim v vseh stvareh. Ko sem hodila še v vrtec, so me postavili na smuči. Kasneje me je motila čelada in mi ni nilo več všeč. Letos sem spet smučala, ko smo bili v šoli v naravi. Preizkusila sem se tudi v teku na smučeh,” pove Mia.
Svoj glas ‘posodila’ Modrijanom
Blaž Švab, član ansambla Modrijani, je snoval ideje za Noč Modrijanov. Sledila so srečanja z njim, družini je predstavil svoje ideje ter kako si je vse skupaj zamislil. Po temeljitem razmisleku se je Mia odločila za sodelovanje.
“Občutek, ko mi je prisluhnilo več tisoč ljudi, je bil odličen. Na odru sem uživala.”
“Za Noč Modrijanov sem delala kar dobršen del počitnic pa vse do oktobra. Naučiti sem se morala tekst, imela treninge, kar se tiče retorike. Napoved sedmega dne smo vnaprej posneli v Šenčurju, vodno pesem v Mariboru, šivilja je doma v Škofji Loki. Bilo je veliko dela, vendar sem delala z veseljem in odgovornostjo. Najbolj me je skrbelo to, da ne bi razočarala Blaža in ostalih fantov. Zaupali so mi, verjeli vame in morala sem se potruditi.”
“Postavili smo si normalno življenje. Miina slepota nas ne ovira. Včasih se je treba čemu odpovedati ali speljati kakšno zadevo s precejšnjo mero iznajdljivosti, ampak gre. Lepo nam je,” pove Miina mamica.
In kakšni so Miini načrti za prihodnost?
“V življenju bi bila rada uspešna. Želim si postati pevka in igralka. To so že dolgo moje sanje. Želim si jih uresničiti in dokazati svetu, da smo tudi slepi sposobni delati različne stvari in slediti svojim sanjam do cilja. Le na drugačen način kot videči. In to le, če za tem stojimo, trdo delamo za to in si iskreno in globoko želimo. Nič ni nemogoče!”
