Miran Kalšek, prvi mož zasavske muzejske kulture je v tem “poslu” že dolgih 36 let, zadnja tri desetletja pa zastopa mesto direktorja Zasavskega muzeja Trbovlje.
Se da, če se hoče …
Stanje v državi se pozna tudi pri njih. Sredstva so precej manjša, kot so bila v preteklosti. A se da, pravi direktor. V muzeju je trenutno zaposlenih šest ljudi. Ko so muzej odprli, so bili mnogi prepričani, da bo dela po nekaj letih zmanjkalo. “Pa ni res. Dela je dovolj. Gre za delo, ki bo večno,” pravi Kalšek.
Z obiskom v lanskem letu so bili so zadovoljni, število šolskih skupin se je celo povečalo. V muzeju pogrešajo predvsem starostno skupino med 25. in 50. letom starosti. A to je pravzaprav razumljivo, pravi Kalšek. “Ljudje se vozijo v službe izven Zasavja in ko ob petih pridejo domov se jim ne ljubi še v muzej.”
“Se je pa v preteklosti že zgodilo, da so si šli Zasavci našo domačo razstavo ogledat v Ljubljano,” se spominja direktor. Danes muzej obišče precej manj ljudi iz drugih krajev kakor včasih, izvemo. A tisti, ki pridejo, se k njim vračajo. “To je dokaz, da delamo dobro,” je ponosen Kalšek. Nemalokrat se zgodi, da otroci, ki si muzej ogledajo v okviru šole, popoldan pripeljejo še starše in stare starše.
“Ne bojim se, da bi kultura kdaj umrla. Institucionalno je sicer možno, kultura v ljudeh pa nikoli.”
Muzej pokriva celotno regijo. Ima prostore v Trbovljah, v hrastniškem muzeju so razstave v kar treh nadstropjih, pa rudarsko stanovanje na Njivi, … Potem so še zbirke na terenu, s katerimi upravljajo posamezna društva. Stvari hraniti v muzejskem depoju ne bi imelo smisla. Bistvo je, da ljudje to vidijo, je prepričan direktor.
Kalšek, po rodu Trboveljčan je prepričan, da smo Zasavci ‘podn’ že doživeli. Sedaj nimamo več kam pasti, pravi. Velikih podjetij in z njimi služb, pet minut od doma, ni več. So pa številna majhna, uspešna podjetja, tako, da prave ovire pravzaprav ne vidi.