today-is-a-good-day
11 C
Trbovlje
petek, 29. marca 2024
ZON.siAktualnoVozičkanje v troje ni isto kot v dvoje

Vozičkanje v troje ni isto kot v dvoje

Vozičkanje je pri prvem otroku precej preprosto. Detece pančka, ti pa imaš čas, da tečeš  in krepiš telo z vozičkom, kar je zelo dobro zate. Lahko ga tudi parkiraš v dnevno sobo in greš spat. Kar je tudi precej fajn.

Ker smo doma v hribih, so bile pri mojem prvem vozičkanju, moje sogovornice krave. Z Binko sva se nekajkrat precej dobro pogovorili, totalno me šteka. Včasih pa vaški mulci. Mulci, ki so bili presrečni, da jih nadzorujem pri neumnostih, kot je sankanje po hribu z lopato za sneg …  ko ni snega.  In pošiljam domov po puloverje, ker so premalo oblečeni.

Ponavadi sem bila sama sebi kar dovolj. Brezskrbno sem brundala melodije, ko sem rinila voz po vaških gozdnih poteh. Skozi listje je sijalo sonce, oglašali so se ptički, veter mi je božal obraz, moje slavčkovo petje pa se je razlegalo skozi drevesa. Romantično? V resnici sem se drla Bohemian Rhapsody, da bi prestrašila morebitne medvede.

Pohod v “dolino”

Včasih sem si pa le zaželela malo drugačne družbe. Malo manj živalske in mičkeno bolj ženske. Takrat sem oblekla ta boljšo trenirko in odpeljala svojega terenca, ki prerine v vsak hrib in čez vsako lužo, v mesto. Voziček seveda. In otroka notri, jasno.

nina jelen sprehod2V mestu sem res malo manj pela, sem pa toliko več čvekala. In v enem dnevu za vsako mamico z vozičkom izvedela, koliko je bila prerezana. In kakšno obliko bradavice ima. In kaj vse je med porodom izteklo iz nje. Še vedno vidim kakšno, ki nimam pojma, kako ji je ime, vem pa, da ima ploske bradavice.

Vozičkanje in klepetanje z mamicami je pri enem otroku (tistemu, ki pridno pančka v vozičku) torej precej enostavno. Čeprav se tega takrat ne zavedaš.

Se pa začneš zavedati takoj, ko imaš enega mulca v vozičku, drugega pa zraven. Vozičkanje po vasi takrat postane stokrat bolj luštno, ker ne prepevaš več sam. Klepetanje z mamicami v mestu pa je druga zgodba.

Ravno takrat?!?!?!

Potrpljenje tistega ob vozičku je namreč precej omejeno. In ko tvojo porodno zgodbo pripelješ do vrhunca, do najbolj napetega dela, do dela, ko je zbranost tvoje poslušalke na višku (zato, ker čaka, da končaš, da lahko začne ona) …

… mora otrok lulat.

In letiš.

Precej podobna zgodba je na igralih. Igrala, ki so otroku domača. Igrala, na katerih je bil otrok že vsaj petstokrat. Igrala, ki jih otrok zelo dobro pozna. Igrala, kjer je otrok suveren in samozavesten. Kjer se otrok mirno zabava tudi po eno uro brez tebe. Sam. Kadar sta tam sama.

Ko se na vidiku pokaže mamica, s katero bi bilo luštno poklepetati … Mamica, ki je nisi videla že sto let … In skoraj je že pri tebi. In skoraj že odpreš usta, da bi jo pozdravila …

… se otrok se iz teh, njemu zelo poznanih igral, zvrne na nos.

In letiš. V bistvu dirkaš.

In potem se tvoj zakladek odloči, da bi se raje peljal s poganjalčkom, ki ga do tistega trenutka ni preveč interesiral. Na drugi konec sveta, seveda.

In letiš.

Precej hitro letiš. Z vozičkom.

In potem se vrneš v hribe. Kjer skupaj prepevata in vozičkata. In se imaš neizmerno fajn.

A nikoli, nikoli ne izveš, kakšne barve kakec je Nejček tisti dan pokakal.

 

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Mlajši kadet z bronom na državnem prvenstvu

Na državnem prvenstvu je mlajši kadet iz litijskega kluba stopil na oder za zmagovalce. Osvojil je bronasto medaljo. Judo klub Litija je na Državnem prvenstvu...