Ste že slišali za Zorana Pozniča, moža s katerim se je rodila novomedijska kultura v Trbovljah?
Tokrat smo pogledali v njegovo osebno zakulisje. Samega sebe opisuje takole: »Moški srednjih let, po izobrazbi vsega po malo, najbolj pa akademski kipar, specialist videa in novih medijev, direktor kulturne ustanove – ene največjih v Sloveniji.«
»Faliran študent«
Otroštva se spominja kot eno samo divjanje po rudniških območjih. »Sem delavski otrok z vsemi prednostmi in slabosti, ki pa jih v tistih časi niti ni bilo veliko.« Z likovno umetnostjo se je ukvarjal že kot 7-letni mulc, ko je gradil glinena mesta, vojske, tanke in se z njimi igral. »Vedno sem svoj izraz in odnos do zunanjega sveta iskal v likovni kulturi.«
Šole pravi, da je naredil »vsake po malo,« malo gimnazije v Trbovljah, malo grafične v Ljubljani, malo Filozofske fakultete. Kot dvajsetletnik je hotel na likovno akademijo, pa mu ni zneslo priti do sprejemnih izpitov, »nič uspeha, ker je bilo drugih stvari preveč okoli mene , da bi se človek lahko posvetil izobrazbi, takrat smo hoteli res spreminjati svet.« Čeprav je, kot pravi sam »faliran študent«, se je njegova socialna situacija, zaradi smrti v družini kar hitro spremenila in je bil primoran poiskati delo.
Delal je v grafični delavnici, v Tiki, kasneje tudi opremljal gostinske lokale, nekaj v Trbovljah, tudi v Ljubljani. Doda še, da se je od tega kar nekaj časa lahko ugodno živelo. Drugi poskus na likovni akademiji, tam nekje pri 40-ih mu je odprl nova vrata. Spoznal je prijatelje, s katerimi še danes soustvarjajo v novomedijskem žanru.
Med umetniki ne išče vzornikov!
Poznič verjame, da pravi vizualni producent, ne več umetnik, ne sme imeti vzornikov, saj je že tako seznanjen z vso umetnostno zgodovino, vsaj zadnjih dveh stoletji. »Vse reference, ki jih vizualni artist uporabi naj bi bile njegov lastni izraz, ki pa naj se ne bi naslanjal na drugo delo, pač pa na osebne izkušnje.«
Kot Feniks iz pepela …
Pred 9 leti pa je dobil poziv v rojstni kraj (takrat je živel v Ljubljani), »Zoran pridi nazaj, bodi direktor Delavskega doma, dejmo neki s tem domom naredit!« V dogovoru s kolegi iz likovne akademije, so takrat prenesli novoustanovljeni festival Speculum Artium v delavski dom: » hudiča gremo delat novomedijsko sceno v Trbovlje!«
Posebno je ponosen na delo, ki je nastalo v 9 letih njegovega delovanja v Delavskem domu Trbovlje. »Kot Fenix iz pepela smo postali zelo hitro prepoznavni. Smo ne le regionalni, temveč državni kulturni center, eden izmed tistih, ki kažejo smeri, kam naj bi se razvoj kulture gibal na začetku 21.stoletja.« Fenix pa ni le prispodoba, je tudi Zoranov kip, ki krasi avlo DDT-ja.
Čez 10 let
Čez 10 let se vidi dvosmerno: “Po eni strani se vidim v Gabrskem (smeh), pred kratkim sem imel rojstni dan, in se mi zdi da sem se postaral za več kot 1 leto od lani, po drugi strani pa se vidim nekje s cigaro v ustih, kako uživam nad delom mladih, ki sem jim pomagal. Ne samo iz DDT-ja pač pa tudi tistim iz našega mesta, ki so v resnici naredili eno presežno vrednost kar se tiče informacijske dobe, ki jo zdaj že vsi živimo.«
