Se zasliši pri klicu na telefonsko številko 112. Za klicem pa se skrivajo obrazi, ki Zasavcem pomagajo in, kadar gre za sekunde, skupaj z ostalimi enotami rešujejo življenja.
Pogosto slišimo za hrabre gasilce, spretne policiste, izurjeno zdravstveno osebje – prevečkrat pa enostavno pozabimo še na en člen. In to so telefonski operaterji Regijskega centra za obveščanje v Trbovljah, ki so prvi stik s tistimi v stiski. Kako je na drugi strani žice smo se pogovarjali z Urško, Simonom in Bojanom.
Vodja regijskega centra Urška Koren Grošelj nas je pričakala po dolgi nočni izmeni, a smo jo vseeno našli z nasmehom na obrazu. Večina operaterjev prihaja iz Zasavja, vseh skupaj je trenutno 9. Med seboj se dobro razumejo, s težavami pa se lahko obrnejo tudi na psihološkega zaupnika Simona.
Zgodila se je nesreča, potrebujem pomoč. Kaj moram povedati najprej?
Simon: Ponavadi se začne ‘pridite, pridite, pridite’. To nam nič ne pomaga. Najprej moramo klicatelja pomiriti in izvedeti iz kje kliče ter kaj je narobe. Potrebujemo čim več informacij. Kdo kliče za nas ni toliko pomembno, pri klicu na policijo pa je potrebno podati vse podatke. Če ima občan zdravstvene težave, klic prevežemo Službi nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma. Kadar smo v dilemi ob prevezavi še poslušamo pogovoru z zdravstvom, da bi ocenili ali je morda potrebna tudi aktivacija drugih služb.
‘Pomembne so informacije. Ne le, da gori. Če gori v stanovanjski hiši, bomo aktivirali eno do dve gasilski enoti, če gori večstanovanjski objekt pa celo vse gasilske enote iz občine.’
V paniki včasih ne veš kje si. Kako rešujete takšne primere?
Simon: Če kliče stacionarna številka, na ekranu pokaže hišo in izpiše naslov. Tako takoj veš kam moraš poslati ustrezne enote. S posebno aplikacijo, ki prikazuje karto Zasavja z različnimi podatki si pomagamo in tudi rešilca ali gasilca po zaselkih vodimo do pravilnega naslova, sploh Zagorje je izredno razvejano.
Bojan: Pri klicih iz mobilnih telefonov pokaže bazno postajo iz katere prihaja signal, v iskalnih akcijah pa nam operaterji mobilne telefonije pomagajo iskati še bolj natančno lokacijo. Večina klicev je iz mobilnikov, starejši pa še kličejo iz stacionarnih številk.
‘Včasih moraš zakričati, da ustaviš paniko po telefonu. Nato umirjeno nadaljuješ naprej.’
Prebivalci smo pogosto v dilemi ali 112 ali 113.
Urška: Številki sta povezani direktno in tudi, če se občan zmoti imamo med sabo direktne linije.
Simon: To pomeni žica-žica in linija enostavno ne more biti zasedena. Takšne linije imamo tudi z vsemi zdravstvenimi domovi, gasilci, bolnico, Enoto Klor v Hrastniku itd.
Iz leve proti desni: Simon in Bojan med delom.
V nujnih primerih je bolje poklicati vas kot direktno v Zdravstveni doma ali bolnico. Zakaj?
Simon: Mi imamo direktne linije z zdravstvom in zato ni čakanja na centralo ali prevezav klicev. Kadar gre za življenje, je dragocena vsaka sekunda. Mi ukrepamo takoj, imamo točno informacijo, kje se nahaja najbližji rešilec in ga pošljemo na kraj. Po potrebi pa še gasilce, helikopter Nujne medicinske pomoči ali druge službe.
Služba nujne medicinske pomoči obvešča 112, kje se v vsakem trenutku nahaja rešilec. Ko je parkiran v zdravstvenem domu in ko gre na nujno vožnjo. Tako operater na kraj dogodka pokliče najbližjega rešilca tudi, če to ni lokalni reševalec.
Zakaj vse prebivalci kličejo na 112?
Urška: Približno polovico vseh sprejetih klicev je namenjenih za Službe nujne medicinske pomoči zdravstvenih domov v Zasavju. Na leto skupaj opravimo približno 30.000 telefonskih razgovorov. Od vseh izrednih dogodkov pa največkrat posredujejo gasilci zaradi tehnične ali druge pomoči kot so odpiranja vrat, pomoči pri prenosu obolelih oseb, reševanj živali, okvarjenih dvigal, podrtih dreves…
Bojan: Kličejo za vse sorte – od tega da nekaj smrdi, poplave, požar, kamenje na cesti sotudi takšni, ki bi se le pogovarjali. Dosti je psihičnih bolnikov, samomorov in pa vse več starejših ljudi, ki so osamljeni.
Simon: Nekateri mislijo, da smo telefonski imenik (smeh).
V Regijskem centru imajo mnogo planov B, kar pomeni, da ob izgubi elektrike preklopijo na rezervno napajanje z agregatom. Kadar zmanjka mobilnih signalov ostanejo CB linije, stacionarni telefoni, pozivniki in radijske zveze. Če bi odpovedalo še to, ostanejo sirene, ki jih slišimo vsako prvo soboto v mesecu in jih lahko aktivirajo kadarkoli ali celo govorijo po zvočniku.
Je center v Trbovljah kaj drugačen od tistega v Ljubljani?
Urška: Poleti 2012 so nas hoteli ukiniti, zato smo delali nočne izmene v ljubljanskem centru, od septembra 2013 dalje pa spet delujemo vsak dan 24 ur na dan iz lokacije v Trbovljah.
Simon: V Ljubljani je delo brezosebno, kot po tekočem traku. Se zgodi, da tudi v centru mesta včasih kdo dlje čaka na rešilca. Sistem komunikacije z rešilnimi vozili imamo v Zasavju dobro urejen. Odzivni čas rešilca je praktično manj kot minuta.
Urška: Tudi pri gasilcih je odzivni čas nekaj minut.
Številko 112 na območju treh zasavskih občin na dan pokliče včasih nekaj 10 klicateljev, včasih tudi več kot 100.
Urška: So dnevi, ki so bolj mirni. Ko pa pridejo poplave, neurja, veter… so klici številni in vsak je nujen.
Simon: Se zgodi, da smo trije in komaj dohajamo.
Bojan: V takšnih primerih pokličeš gasilce in jim posreduješ seznam lokacij intervencij, prioritete pa določijo sami. Občani so pogosto nervozni, češ kje so zdaj?
Urška: Ob izrednih dogodkih na teren pošljemo vse razpoložljive ekipe in več kot to ne moremo. Je pa zadnja leta vsako leto vsaj en dogodek večjega obsega – žled, prej poplave, vetrovi …
Ima polna luna kaj vpliva?
Urška: O, pa kakšnega. Točno vemo, za vse krajce in polno luno. Pri nas to drži.
Takšno delo je verjetno pogosto obremenjujoče.
Urška: Dostikrat pri posredovanju pomoči s strani služb nujne medicinske pomoči končnega razpleta ne vemo in tako ostane zdravstveno stanje reševanega občana nekje »v zraku«, kar je za operaterja, ki sprejme klic za takšno pomoč precej stresno.
Simon: Za nas so zelo stresne prometne nesreče ali pa dogodki, kjer so vključeni otroci. Vsi smo že imeli smrtne primere. Malo se navadiš, vsekakor pa nekaj odneseš tudi domov. Včasih ti telefoni zvonijo še v spanju.
Kakšna zgodba, ki se je vtisnila v spomin?
Simon: Ko sem začel delati tukaj, je padel avion. Klic je bil: ‘Potniški avion je padel. Relacija Trojane Vransko …’ Ampak potniški, to lahko pomeni 400 ljudi. Nismo vedeli točno kje, bilo je zvečer in megleno. Poslali smo gasilce ter reševalce, ki so iskali, mi pa smo čakali na nove informacije o lokaciji. Našli smo letalo, bila sta pilot in kopilot, eden žal ni preživel. Adrenalin mi je delal tako močno, da še dva dni po tistem nisem spal.
Foto: Gasilci.org.
