V KCDD Zagorje je svoja slikarska dela do 29. septembra, na ogled postavil Bogdan Barovič, ki se je poleg slikarstva v življenju pomeril na različnih področjih: novinarstvu, politiki, pisanju … Razstava je bila povod, da z Bogdanom o tem in onem malce poklepetamo.
V zloženki za razstavo so zapisali, da je Bogdan živel trojno življenje: prvo, najbolj pomembno, življenje za družino; drugo za kruh, za preživetje, kot bančnik, gostinec, poslanec, župan; in pravo življenje, za kulturo.
Bogdan, 25 let že vihtite s čopičem po platnu. Očitno je, da je slikanje za vas zelo pomembno?
Tako je, s tem obdarim tako sebe kot druge. Rad imam kulturo. Vsaka napisana beseda, vsaka naslikana slika daje nek kulturni odraz nekega okolja. Vse skupaj pa je en mozaik, vemo pa, da še noben mozaik ni bil iz enega kamna. V tem je čar mozaika. Ustvarjam zato, da svoje videnje lepote, videnje nečesa lahko postavim na ogled. Iz slik je razvidno tudi kako živim: kdaj je hudo in kdaj mi je lepo. Ko vstopim v atelje se počutim izjemno. Ko slikam, slikam z dušo in iz duše.
Bogdan Barovič je slikar samouk, o slikarstvu pa ve veliko. Ekspresionizem in impresionizem je Bogdan detajlno preučil. Monet, Sisley, Van Gogh, Turner … Vsi so pustili sledi v Bogdanovem ustvarjanju.
Za pomoč in napotke je hvaležen Severini Trošt Šprogar, Janezu Knezu in Zoranu Pozniču. Redno sodeluje na Ex –tempore Piran, večkrat na Ekstempore Kum in drugod. Če vemo, da je do sedaj imel več kot 100 samostojnih razstav, potem ni dvoma v priljubljenost njegovega stila.
Na svoji pestri življenjski poti ste bili marsikaj. Bili ste tudi župan Trbovelj. Kaj je tisto, kar bi iz tega obdobja še posebno izpostavili kot vaš uspeh?
Res je. Trbovlje je moje mesto in za njega sem vedno želel le najboljše. Še najbolj ponosen sem na čistilno napravo in urejanje sekundarnih voda v času mojega županovanja. Od takrat v Trbovljah ni več poplav. Ali veste, da smo nameravali graditi še en dom za ostarele, ki bi bil v bližini današnjega, čez cesto? Vse smo imeli pripravljeno in kaj se je zgodilo? Na višji instanci nas niso podprli in sredstva so odšla drugam. Kaj bi ta dom pomenil danes, veste tudi sami.
V tem času je bila tudi aktualna cementarna Lafarge in njen vpliv na okolje. Bogdan je v tem primeru stal za tem, da se morajo spoštovati zakonske normative in uradna merjenja ter odločitve. Nadvse pa mu je žal izgubljenih delovnih mest.
Župan ne bi bil več.
Meni, da je bilo še najlažje delo poslanca. Mnogi se še spominjajo poteze, ko je svojo enomesečno poslansko plačo podaril socialno šibki družini iz Trbovelj. Takšne geste so redke, ne samo med poslanci.
»Če bi imel ponovno možnost izbire, župan ne bi bil nikoli več,« poudarja Bogdan.
Raznoliko delo, odsotnost od doma, kako se je to odrazilo v družini? Sicer pa je svojo uspešno kariero imela tudi soproga Marina.
Z Marino se poznava, lahko bi rekli celo življenje, saj sva bila praktično soseda. Kot najstnik sem rad brenkal na kitaro pod njenimi okni, na veliko veselje sosedov(smeh). Prvih šest let zakona je bilo tako kot mora biti. Potem se je začela kariera, potovanja, obveznosti. Doma sva bila bolj malo. K sreči Marinina služba ni bila daleč od doma. Zdaj je vse drugače, sinova sta odrasla, midva pa upokojena. Spet se spoznavava :-). Lepo nama gre.
Starejši sin Jure živi na morju, kamor Bogdan in Marina z veseljem in pogosto zahajata. V Trbovljah pa skrbita za Bogdanovo mamo, ki se pri častitljivih devetdesetih dobro drži.
Bogdan, morje vas privlači. So zato krivi tudi daljni predniki?
Vsi naši predniki so od nekje prišli. Eden mojih je iz obmorske vasice v bližini Ulcinja v Črni gori. Obstaja celo neki grb s petelinom. Stric Jure je to naše poreklo tudi raziskoval. Črnogorci, ki sem jih v življenju srečeval, so me z veseljem pozdravljali kot svojega. Jaz pa sem jim govoril o rodnem Zasavju in Trbovljah.
