Doma Aktualno Darja se je odločila, da bo življenje zajemala z veliko žlico …

Darja se je odločila, da bo življenje zajemala z veliko žlico …

Širok nasmešek in dobra volja sta pravi zaščitni znak Zagorjanke Darje Smrkolj, ki se je pred nekaj leti odločila, da bo življenje začela zajemati z veliko žlico. V zadnjih petih letih ni izpustila nobene priložnosti za učenje in si tako prislužila državno priznanje za promocijo učenja in znanja odraslih za leto 2017, ki ga podeljuje Andragoški center Slovenije.

Prejeli boste laskavo priznanje ambasadorka učenja. Ste se vedno radi učili?

Priznanje, dobim ga maja, je zame res velik dosežek in ponosna sem nanj. Po pravici povedano, v šoli nisem bila zelo dobra učenka. Veselje do učenja me je ‘zagrabilo’ šele pred nekaj leti in zdaj bi rada nadoknadila vse, kar sem prej izpustila.

In kaj vas najbolj zanima?

Darja Smrkolj

Začela sem s tečajem računalništva na Zasavski ljudski univerzi, nato sem se začela učiti angleščine. Sošolka me je povabila na ruščino. Lotila sem se tudi nemščine.  Luštno je, če znaš kakšen tuj jezik, da se lahko pogovarjaš. Ko sem pred časom pešačila na Slemšek, sem srečala nemška turista, ki sta zgrešila pot … pa smo se vse zmenili.

Je sploh kaj, česar ne počnete radi?

Zagotovo je to šivanje. Tri leta sem se v Kamniku šolala za šiviljo na poklicni šoli, a me že takrat ni veselilo, vse drugo sem rajše počela, kot pa šivala.

Vaš urnik je čisto poln?

Ja, mi kar zmanjkuje časa. Vedno se nekaj dogaja, prej sem bila le doma in v službi, 19 let sem bila zaposlena v Delozi, skoraj nikamor nisem hodila, zdaj bom pa vse nadoknadila.

“Vedno prosim otroke, da mi pomagajo kaj vzeti s polic, in s kakšnim veseljem in ponosom to storijo, pa še njihovi starši so veseli, ko jih pohvalim.”

Udeležujete se tudi bralnih krožkov.

Fino je, da možgani malo delajo, skupini v zagorski knjižnici in v Graščini sta res prijetni. Kot otrok pa sploh nisem rada brala, za bralno značko so me morali prav prisiliti. Šele, ko sem bila v 7. razredu dlje časa v bolnišniški postelji, ko so mi podaljševali noge, sem začela brati in od takrat knjige kar požiram.

Vodite tudi molitveno skupino v domu za starejše.

Pred leti sem obiskovala sorodnico v domu na Izlakah, ki je želela, da bi šla k maši. Župnik me je prosil, če bi brala berilo, pa je kar sorodnica v mojem imenu rekla, da bom. Župniku sem zelo hvaležna, da me je izbral, čeprav nisem bila njegova faranka, da me je ‘porinil’ v ospredje, saj sem se prej vedno držala v ozadju. Tako še vedno berem berilo pri maši, na pobudo Karitasa imam tudi molitveno skupino v domu, kjer berem iz Svetega pisma. S tem, ko sem začela brati berilo, sem dobila samozavest, nimam več treme v javnosti.

Če se mi ponudi priložnost, zdaj vedno rečem ‘da’ in se nič več ne skrivam pred izzivi.

In tudi kar iznajdljivi morate biti.

Ja, zaradi svoje višine se moram včasih kar znajti. Že v šoli sem se morala naučiti zelo hitro hoditi, da sem lahko dohajala druge. Pa tudi doma ne niso nič ‘šparali’. Police v trgovinah, recimo, so kar visoke. Vedno prosim otroke, da mi pomagajo kaj vzeti s polic, in s kakšnim veseljem in ponosom to storijo, pa še njihovi starši so veseli, ko jih pohvalim. Imam svoje stanovanje pri bratu, nisem ga nič prilagodila, tako kar naprej plezam po stolih, da dosežem stvari, si skuham. Imam avto, tako sem lahko mobilna. Rada sem čim bolj samostojna.

V življenju vam ni bilo ravno lahko?

Pogosto so se norčevali iz mene, veliko ponižanja sem preživela zaradi svoje velikosti, ne le jaz, tudi moja družina. Drugi časi so bili, ljudje so se včasih obnašali grše; moj oče je bil kmet, pa sem tudi zaradi tega izstopala. Življenje me je izučilo, a sem se pobrala, saj te tudi negativne stvari naučijo. Vsak, ki pride v tvoje življenje te nekaj nauči, ali dobrega ali slabega … Tudi, kako se boriti zase. Zdaj sem drug človek, sprejemam stvari. Pred enim letom sem imela prometno nesrečo, iz avta mi je iztekla zavorna tekočina, ko sem se vračala iz obiska v Knezdolu. Zavora ni prijela in zapeljala sem direkt čez ‘pukle’, malo je manjkalo, pa bi z avtom pristala na ‘britofu’. Imela sem srečo, tudi poškodovala se nisem, pa sem si rekla, očitno se ni prišel moj čas, moram še nekaj narediti v življenju.

“Vsak, ki pride v tvoje življenje te nekaj nauči, ali dobrega ali slabega … Tudi, kako se boriti zase.”

In kakšne načrte še imate?

Letos me čakajo same lepe stvari. Sicer pa si predvsem želim biti zdrava in se naučiti še kakšen tuj jezik. Rada veliko hodim, berem, rada sem v dobri družbi in osebno rastem. Vse ostalo pride samo po sebi. Če v življenju preveč načrtuješ, se rado sfiži.

Print Friendly, PDF & Email