Poročali smo že o 60. obletnici KCDD Zagorje. Nepričakovana situacija, v kateri smo se znašli prav vsi zaradi epidemije koronavirusa, je prekrižala načrte, ki so se vneto pripravljali, da dostojno obeležijo visoko obletnico. A znašli so se drugače in na strehi mogočnega doma priredili fantastičen koncert.
Pred začetkom karantene smo se o Delavskem domu pogovarjali z zakoncema Brkovič, tokrat pa smo na klepet povabili Cvetko Meh in Natjo Rome – tisti, ki sta v delavski dom prišle dve leti za Brkovičem.
In kaj imata skupnega Cvetka in Natja? Združilo ju je delovno mesto v KCDD Zagorje leta 1984 in od takrat se njune poti prepletata, tudi zdaj, ko sta mladi upokojenki.
Se še spominjata prvega delovnega dne v Delavskem domu?
»Oh, seveda,« se je nasmejala Cvetka. »Nekaj staža je že bilo za nama, vendar je bilo to čisto nekaj novega. Najprej sem začela jaz, čez nekaj mesecev pa se mi je pridružila Natja. Tedanji direktor Nande Razboršek je vsaki posebej zelo podrobno razkazal Delavski dom. Priznam, da nekaterih kotičkov kasneje nisem nikoli več obiskala, sem pa druge, bolj izpostavljene še kako dobro spoznala.«
Delali sta v administraciji …
»Da, midve sva delali v administraciji, vendar smo, kadar je bilo treba, poprijeli vsi za vsako delo. Prenašali rekvizite, slike za razstave, čistili in urejali. Nande Razboršek je vse razstave postavljal sam, mi pa smo mu pomagali.« je povedala Natja.
Glede na vse to delovni čas seveda ni obstajal. Delali so, dokler in kadar je bilo potrebno in to je bilo povsem normalno za vse.
Nande Razboršek, tedanji direktor, je bil z dušo in srcem kulturnik. Živel je za kulturo in vse, kar se je v zvezi z njo dogajalo. V goste je vabil številne umetnike, mojstre peresa, glasbe ali čopiča. Rad je pisal v svoji pisarni, kjer je velikokrat do pozno v noč gorela luč. Vsako leto so vsi zaposleni skupaj šli na sindikalni izlet, se spominjata naši sogovornici, ki opisujeta svojega »šefa«.
Prva leta še ni bilo računalnikov, fotokopirnih strojev. Kako sta se znašli?
»Ni bilo enostavno, vse na roke. S kopiranjem so bile težave, velikokrat sva se popackali ali pa prepisovali, bolj zamudno je bilo vse skupaj, sva pa vseeno bili ažurni,« je komentirala Natja.
Kdaj pa sta dobili prve računalnike?
»Leta 1994 so v Delavski dom prispeli prvi računalniki. Bili so precej večji od današnjih. Žal nisva imeli nobenih izkušenj niti izobraževanja. Učili sva se korak po korak. Veliko nama je pomagal Boštjan (Natjin soprog), prostovoljno seveda«.
V vseh teh letih sta imeli možnost srečati marsikatero znano osebo. So to ljudje, ki so drugačni od nas navadnih smrtnikov?
»To so pač ljudje, kot smo vsi. Nekateri so se radi družili z nami, spraševali kakšen se nam je zdel njihov nastop, poklepetali o tem in onem. Takšna sta recimo Jernej Kutner in Boris Cavazza.«
Organizirali ste tudi obisk opere ali pa gledaliških predstav v Ljubljani in Mariboru.
»Kar precej oper in različnih predstav si je zagorsko občinstvo ogledalo v matičnih hišah z našo pomočjo. Včasih celo dvakrat na leto. Organizirali smo tudi prevoz z avtobusi, tako da je vse skupaj bilo še bolj sproščeno.
Dobro so bili obiskani tudi abonmaji. Nekateri abonenti so že leta in leta redni obiskovalci abonmajskih predstav,« nam je zaupala ljubiteljica kulture Cvetka.
V času, ko je bil direktor Rudi Medved, je izvedena energetska sanacije stavbe in še veliko drugih del. Začelo se je s poletnimi Petkovimi glasbenimi večeri, tudi Stihovizija je bila. Seveda pa tudi zdajšnji direktorici Karmen Cestnik dela ne primanjkuje.
Cvetka se je specializirala za plakate, tiste, ki so naznanjali posamezne dogodke v Delavskem domu in smo jih lahko videli na vratih te ustanove.
Veliko truda je vloženega v vsako prireditev na zagorskem odru. Po vsaki prireditvi, naslednji dan med zaposlenimi potekajo komentarji o uspešnosti prireditve in številu obiskovalcev. Tako je bilo prej in tako je tudi zdaj. Zadovoljstvo po uspešno opravljenem delu neizmerno.
Lepi spomini vežejo Cvetko in Natjo na Delavski dom, sodelavce in direktorje. Slike iz preteklosti KCDD v avli DD pa vzbujajo nešteto nepozabnih spominov.
In ko ju pobaramo ali spremljata vse, kar se dogaja v KCDD, vprašata: »A mislite v našem domu? Seveda, saj je naš in tako bo tudi ostalo.«
