Trenutno vroča tema gasilskih veselic je prišla iz uredništva in seveda mi je bila takoj všeč. Tako kot že od nekdaj veselice. Gasilska veselica je pravzaprav prva večja zabava, ki se je spomnim iz otroštva. Narodnozabavna glasba mi je bila položena že v zibelko in gasilske veselice so pač koncerti narodnozabavnih ansamblov. Drugje jih do pred fenomenom »Modrijani« ni bilo za slišat. Zadnje čase pa še v disco klubih igrajo na frajtonarco. No tega, ko sem bil jaz v študentskih letih ni bilo (žal). Kadar se je DJ-u v ljubljanskem KMŠ-ju rahlo odpeljalo in je zavrtel golico ob treh zjutraj je cel KMŠ ponorel.
Pa pustimo tip glasbe. Jasno mi je, da 70 odstotkov bralcev ne prenese zvoka harmonike (tudi večina obiskovalcev veselic ga ne, pa vseeno vsako leto pridejo). Mestni delež prebivalcev Zasavja je vedno s posmehom spremljal govedino. Pa ne na krožniku, tisto na odru. Na trenutke se mi zdi, da celo bolj kot kakšni Ljubljančani. Čar gasilskih veselic se skriva v bolj preprostih stvareh, ki jih na koncertih, v klubih, festivalih …enostavno ni.
Gasilske veselice so v bistvu veliki pikniki. Glasba, ki jih spremlja je »normalne« jakosti in velika večina obiskovalcev ji niti ne posveča preveč pozornosti. Vedo, da je in vedo, da ni slaba (kadar ni). Če je zanič, kaj kmalu pritegne pozornost. Če je OK, pa služi bolj za zvočno kuliso. Zvrst se spreminja ali pa ne. Odvisno od ansambla. Najbolj priljubljeni so tisti, ki znajo igrati vse. Od zabavnih, preko dalmatinskih pa vse do rock uspešnic. Tistih, ki preigravajo samo svoje ali samo ‘govedino’ ne mara nihče. In prostor je velik, ljudje so razpršeni. Ne drenjajo se pod odrom in ni jim potrebno vpiti na uho, da bi se slišali med seboj.
Starejši se družijo ob mizah ali za šankom (pretežno moški del). Nekateri plešejo. Najstniki in najstnice se sprehajajo od parkirišča pa do prizorišča in nazaj in se vmes bolj ali manj uspešno ‘haklajo’. Tisti, ki so pri tem bolj uspešni, se izgubijo nekam v temo, kamor se grejo (itak) pogovarjat, nesrečni pa nadaljujejo s promenado. Za najmlajše pa velja, da končno dobijo malo svobode za divjanje brez stalnega nadzora staršev in vsake toliko časa pridejo po dva evra za srečko.
Se zgodi tudi vroča kri. Ponavadi ravno pri šanku, saj je eden bolj pameten kot drugi. Vse skupaj niti ne preveč resno. Vsaj po mojih izkušnjah ne. Prerivanje :).
Sam sem že nekako prerasel tista leta, ko sem se lovil z vrstniki okrog miz. Tudi tista leta, ko smo paradirali gor in dol po prizorišču so se nekako izmuznila. Še vedno zelo rad zaplešem s kakšno simpatično gospodično in še vedno uživam v sproščenem vzdušju.
In uživajo po večini vsi. Tudi gasilci, čeprav z organizacijo prave veselice ni malo dela in čeprav marsikdo misli, da jo prirejamo le zato, ker ga pač radi ‘serjemo’. Pomen prirejanja gasilske veselice je globlji, kot se mogoče zdi ciničnemu zunanjemu opazovalcu. Pomen se, poleg združevanja krajanov, skriva tudi v malo večji finančni injekciji za potrebe društva. Ves izkupiček, ki ga zaslužimo od prodaje pijače, srečelova in prodanih dobrot izpod rok vaških gospodinj gre namreč v društveno blagajno in je prepotreben za vzdrževanje opreme, doma … Vsi vemo, da Slovenija precej raje igra vlogo mačehe kot matere, ko gre za državljane in gasilci nismo nobena izjema.
Piše: Tadej Kreže
