Od glasbene poti ga je zaneslo v pravo, a glasba je vedno ostala. Petje, igranje, dirigiranje …Poleg vodenja trboveljskega sodišča sta z ženo nekaj časa pripravljala tudi bodoče mladoporočence na zakon. Tako ali drugače je aktiven tudi v več lokalnih društvih.
Ste predsednik Okrajnega sodišča v Trbovljah. Od kje želja po vstopu v pravo?
Moja šolska pot je zanimiva. Najprej sem imel idejo, da bom glasbenik, poklicni glasbenik. Potem pa sem ob koncu srednje šole, ko sem kot dijak Srednje glasbene šole učil klarinet eno leto, ugotovil, da je ta poklic precej naporen in nehvaležen. Ker pri tistih, ki so nadarjeni, se je pokazalo, da niso imeli neke vneme po vadbi. Tisti, ki niso bili nadarjeni, so radi vadili. In sem si rekel takrat, če bom 40 let počel to in si s tem uničeval živce, me bo konec. In tako sem pretehtal možnosti ter se, malce presenetljivo, po Srednji glasbeni šoli vpisal na Pravno fakulteto in hkrati na Glasbeno akademijo. Kar pa se je po dveh mesecih izkazalo za sila naporno, zato sem dal prednost pravu.
Po diplomi leta 1995 nisem imel nekih načrtov, kaj bom naprej.
V času, ko sem končeval študij pa sem dobil povabilo, če bi prišel za tajnika Teološke fakultete, ki je bila nekaj pred tem sprejeta nazaj v Univerzo v Ljubljani. Tam se bil dve leti, potem pa se zaposlil na Višjem sodišču v Ljubljani in tako začel pot na sodišču. Po opravljenem pravosodnem izpitu pred dvajsetimi leti sem se prijavil na razpis za strokovnega sodelavca na sodišču v Trbovljah, kjer sem še danes.
Kultura je bolj zapisana v vaše gene kot glasba, kajne?
S kulturo se je ukvarjal že moj oče. Bil je kar dober amaterski igralec v hrastniškem gledališču. Tudi sam se imel nekaj časa željo, da bi bil igralec. Vendar se je zadeva obrnila tako, da smo bili doma v bližini Osnovne šole Tončke Čeč v Trbovljah, katere se drži Glasbena šola. In, ker sta se dva sošolca vpisala v glasbeno, sem se tudi jaz. In sem se, tako čisto slučajno, vpisal najprej na blok flavto, potem h klarinetu. Čez nekaj let sem začel igrati pri Delavski godbi Trbovlje, kar mi je bil poseben izziv. Kot, da bi šel na olimpijske igre. Takšen orkester in sem sedaj jaz lahko član v njemu.
Čeprav ste zapustili študij glasbe, pa glasba ostaja vaša spremljevalka?
Ko sem zaključil z Glasbeno akademijo, sem vedel, da se bom vedno kot amater ukvarjal z glasbo. V srednji šoli sem že tudi bil član cerkvenega zbora v Trbovljah. Postal sem tudi organist. Tako, da glasba je bila tedaj del mene. Nekaj sem se celo z zabavno glasbo ukvarjal. Če danes pogledam nazaj, lahko rečem, če bil bil profesionalni glasbenik, ne vem, če bi se toliko ukvarjal z glasbo, kakor sem se. Izobraževal sem se tudi za zborovodjo.
Za Savo se nekaj dogaja. In to je bilo zadosti za nas, da smo sprejeli to idejo.
Še danes ste dirigent Mešanega pevskega zbora sv. Martina in postali ste predsednik pevskega zbora Prosavus.
Ja, od leta 2009 do 2013 sem vodil Komorni zbor Trbovlje. Kar nekaj časa je med pevskimi prijatelji tlela želja, da iz ostankov Komornega zbora, gimnazijskega zbora in vokalnih skupin ustvarimo res kvaliteten zbor.
Jeseni 2017 smo začeli s Prosavusom. Marsikdo vpraša, kaj pomeni Prosavus. Mi smo nekaj mesecev iskali, kako bi poimenovali ta novi zasavski zbor in nismo imeli nobene pametne ideje. Naenkrat pride nek pevec na vajo in pravi; “imam ime za zbor.”. Naj bo Prosavus. In kaj to pomeni? Pa reče, da se to sliši malo latinsko, a ne, saj Savus je Sava in pro je za, ne kontra kot proti. In sliši se fajn. Za Savo se nekaj dogaja. In to je bilo zadosti za nas, da smo sprejeli to idejo.
Šola za zakon:Tekoče stvari se še najverjetneje domenijo. Občutja in ostalo pa gre mimo.
Sedaj pa še malo o osebni plati, ki je navezana tudi na to, da sta z ženo vodila Šolo za zakon.
Sedaj sem poročen 24-to leto. Tudi midva sva bila pred poroko vključena v Šolo na zakon, katere začetnik je jezuit, p. Vital Vider. To je neka šola, ki pripravlja mlade na sklenitev poroke, da bi se predvsem znali pogovarjati. Tekoče stvari se še najverjetneje domenijo. Občutja in ostalo pa gre mimo. Midva sva prej hodila dve leti v Šolo za zakon in zdela se nama je zelo dobra izkušnja. Zaradi tega sva tudi kasneje, ko sva bila naprošena, prevzela vodenje takšne šole v Trbovljah. Ni pa to nekaj takšnega, kjer bi se mladim dajalo neke nasvete. Gre za spremljanje teh parov, ki se pripravljajo na poroko in da jih nekdo usmerja v pogovor.
Kakšen bi bil vaš recept za dolg in harmoničen zakon?
Meni se zdi tako, da je predvsem pomembna potrpežljivost. Pridejo različne preizkušnje. Pridejo različni prepiri. Saj je to povsem normalno, tudi če smo v nekem kulturnem društvu, kjer je nekaj več ljudi pridejo konflikti in takrat je potrebno biti malo potrpežljiv. Malo je potrebno včasih tudi stisnit zobe. In odnos skozi te različne prepire pride na višji nivo. Korak za korakom pridemo nekam in leta kar tečejo.
Imate pet otrok in verjetno so tudi vpeti v vaše kulturne aktivnosti?
Temu bi se težko izognili. Tudi žena je v kulturi amaterska pevka v cerkvenem zboru. Pa tudi sicer je končala nižjo glasbeno šolo. Otroci so vsi po vrsti nekako vključeni na različne načine. Vsi so hodili v glasbeno šolo. Starejši, Izak, je tudi končal Srednjo glasbeno šolo, kjer je tubo. Drugače pa so vsi nekako prisotni ali v Delavski godbi Trbovlje ali kot pevci v kakšnem pevskem zboru.
Ali je delo v glasbi in kulturi sprostitev ali dodatno delo?
Lahko rečem oboje. Zame je v največji meri kultura sprostitev. Družina, žena predvsem, pa vidi moje kulturno udejstvovanje kot neko dodatno zaposlitev. Jaz ne vidim tako. Kultura me predvsem sprošča. Ampak odsotnost doma in tisto, kar morajo potrpeti, pa kaže na to, da je to moje dodatno delo, kot še ena služba zraven.
