Doma Aktualno Ladi Klemen, prava mama vsem devetim otrokom

Ladi Klemen, prava mama vsem devetim otrokom

Ladi Klemen je prvega otroka kot rejnica k sebi sprejela pred 16 leti, od tedaj pa do danes je bilo in še je pri njej in možu Antonu skupaj devet različnih otrok. “Vsi so moji. Nikoli nisem gledala na to, kateri je moj po krvni plati in kateri je moj po rejniški. Vsem sem mama in vsi so moji, najini otroci,” pravi dobrovoljna 47-letnica, ki je v začetku decembra s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na predlog CSD Zagorje ob Savi prejela priznanje za rejniško dejavnost.

Od nedonošene dojenčice do pubertetnikov

Najmlajši otrok, ki je bil del družine Klemen, je bila nedonošenka, ki je razveselila Ladi prav na njen 40. rojstni dan, v prazničnem decembru, še bolj pa so bili dojenčice veseli preostali otroci.“Kar skakati so začeli od navdušenja.” Pri njih je bila sicer le nekaj mesecev, a izkušnja in skupno druženje so bili neprecenljivi. Danes ima Ladi sedem otrok, med njimi je pet takih, ki so v družini začasno. Dva sta prvošolca, eden obiskuje 6. ter drugi 7. razred osnovne šole, starejši pa so že dijaki 1., 2. in 3. letnika srednje šole, zato se tudi njen delovnik začne ob petih zjutraj, ko je potrebno najstnike peljati na železniško postajo, od koder se odpeljejo v Ljubljano. “Brez moža ne bi zmogla,” odkrito pove in poudari podporo celotne družine, ki je vpeta v rejniško dejavnost.

Rejnica, ki je odraščala v luči rejništva

V pogovoru, ki je potekal medtem, ko je pripravljala krompirjev golaž in češnjevo pito za kosilo (njene multiopravilnosti ni potrebno posebej poudarjati), razkrije, da se je za to pot odločila, ker je sama rasla v takem okolju: ko je imela deset let, je že njena mama sprejela v njihovo družino “druge” otroke, zato s sestro dvojčico dobro poznata ta koncept. In danes sta obe rejnici, pri čemer si tudi medsebojno pomagata.

Ladi živi na Blodniku blizu Trojan, njena sestra pa le 13 kilometrov stran (v okolici Domžal) in njuno sodelovanje je samo po sebi umevno. “Ena pokliče drugo in reče na primer, danes gremo drsat, a imaš drsalke v tej velikosti za posodit?”

Pomislekov, kdo naj pride v dom in kdo ne, nikdar ni

Ladi je dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti pridobila leta 2004, od leta 2006 pa je poklicna rejnica. A nikoli ne izbira, kakšnega otroka bo sprejela v dom svoje družine. Ni pomemben spol, rasa, niti to, ali ima otrok kakšne motnje v duševnem smislu ali je telesno kakorkoli drugačen od ostalih. Pomembno je le to, da tak otrok, ki ga center za socialno delo dobi pod svoje okrilje, prejme v nekem premostitvenem obdobju čimveč ljubezni, poudari svoje vzgibe, ki jih njena mama prenesla nanjo in njeno sestro.

Iz rejniške družine na samostojno pot, v prvotne družine le redko

Rejništvo je v Sloveniji začasen ukrep, namenjen otrokom, ki začasno ne morejo živeti v biološki družini, a naj bi se tja čim prej vrnili. Otroci so pogosto v rejniško družino nameščeni iz družine, v kateri so doživljali nasilje, zanemarjanje in zlorabe. “A starši, tisti iz osnovne družine, biološke, so vendarle starši in s človeškega vidika jim je potrebno omogočiti stik z njimi – ta srečanja potekajo v Srečni hiši v Lukovici,” pove zgovorna rejnica. Pogosto se otroci niti ne vrnejo v matične družine, pač pa se osamosvojijo, kar potrdi tudi Ladi: “Z možem jim omogočiva, da zaključijo šolanje, obiskujejo krožke oziroma dejavnosti, ki jih veselijo, končno pa je največji uspeh je, da jim privzgojiva delovne navade in jih dobro pripraviva za samostojno življenje.”

Tudi dvoletnik na njivi pri pobiranju krompirja

Zakoncema Klemen se zdi odločilnega pomena za nadaljnjo pot njunih varovancev zavedanje glede samooskrbe in povezanosti z naravo. Tako ne preseneča, da imajo na Blodniku kokoši, prašiče in krave in da Ladi doma izdeluje jogurte, rezance in blekce za zakuho in še kaj. Vso delo, ki ga zahtevajo živali na domačiji in obdelovalne površine Ladi in Tone Klemen postorita medtem, ko so otroci v šoli, da jim popoldan ostane čim več časa za skupno druženje – kolikor ga ne namenijo obšolskim dejavnostim. Ko je čas za večja opravila, vključita tudi otroke. Ne skrbi ju, da bi kdo padel ali se umazal. “Ko odrasli in večji otroci denimo pobiramo krompir z zorane njive, se eno- ali dvo-letnik na robu njive preprosto igra s krompirji ali z grudami zemlje. Je pa zraven in od malega spremlja delovne navade skozi vsakdanjik”.

Print Friendly, PDF & Email