Doma Aktualno Namesto vojakinje postala učiteljica in se posvetila dobrodelnosti

Namesto vojakinje postala učiteljica in se posvetila dobrodelnosti

Belinda Ladiha

Na pobudo članov Rdečega križa Hrastnik, ki so jo s predlogom več kot presenetili, je pred kratkim postala podpredsednica Rdečega križa Slovenije, in kot sama pravi, »ker ne znam reči ne«, je svojim obveznostim in hobijem dodala še eno odgovorno funkcijo.

Pred slabimi šestimi leti je priskočila na pomoč lokalnemu območnemu združenju RKS in prevzela mesto predsednice. Že pred tem, je pogosto organizirala humanitarne dogodke in se na razne druge načine vključevala v lokalno skupnost. Za sabo ima kar 16 koncertov in z zbranim denarjem so pomagali marsikateri hrastniški družini ali posamezniku. »Vendar pa ni vedno denar tisto, kar ljudje potrebujejo,« doda. Posamezniki, ki obiskujejo Rdeči križ velikokrat želijo le pogovor in to je postal pomemben segment dela njihovih prostovoljcev.

Hrastničanka Belinda Ladiha je želela stopiti v vojaške vrste, a v času, ko se je odločala za poklic, ženskam to ni bilo omogočeno. Zato je v družini, kjer je bil cel kup učiteljev ubrala logično, v gene zapisano pot. Danes poučuje na Osnovni šoli narodnega heroja Rajka, na Podružnični šoli Dol pri Hrastniku, kjer je tudi pomočnica ravnateljice in v prihodnjem letu bo to njeno zadnje leto na šoli. A to zanjo ne pomeni počitka, odločno poudari. »Naučena sem bila, da družbi dam to, kar lahko ponudim in znam,« pojasni.

Ali Hrastnik v potrebah ljudi odstopa od povprečja?

»Ne, mislim, da ne. Imamo podobne probleme, s katerimi se ubadajo tudi drugje po Sloveniji. Dejavnosti so praktično iste. Veliko pa je odvisno od tega, koliko je redno zaposlenih na območnem združenju, torej od velikosti območnega združenja. Naše je eno od  manjših. Tudi glede na število prebivalcev v občini si ne moremo privoščiti več kot enega sekretarja, ki se trenutno iz občinskega proračuna financira le v 50 odstotkih.

Nikoli ničesar ne zavržemo. Tudi strgana oblačila pošljemo v predelavo. Če slučajno ostane kakšen kos nerazdeljenega kruha ga posušimo in ponudimo tistim, ki imajo živali. Skratka za vse najdemo ustrezne rešitve.«

To, kar počnemo, je daleč od »kofetkanja«.

Največje težave?

»Problem je v tem, da je težko včasih ljudem dopovedati, da se aktivnosti vodijo preko določene dokumentacije, ki jo moramo imeti v rokah, da lahko čim bolj enakovredno razporejamo dobrine, ki jih dobimo iz sredstev EU, iz skladišč RKS ali pa jih kupimo z lastnimi sredstvi.

»Nekateri, ki ne poznajo našega dela, si ga dovolijo ocenjevati in govorijo, da »tam tako samo kofetkajo«. To, kar počnemo, je daleč od »kofetkanja« in morda bi bilo dobro, da bi tisti, ki to trdijo, prišli na naš sedež na Novem domu 11 in spremljali delo prostovoljcev vsaj kakšen teden. Tako bi bolje razumeli naše zavzete prostovoljce ter spoznali njihove obveznosti.«

Kako pa družina sprejema vašo dodatno zadolžitev?

»Vzgojena sem bila tako, da zelo težko rečem ne, če čutim, da sem nekaj sposobna delati in če vem, da je prav, da družbi to tudi dam. In zato sem delala tudi na mnogih drugih področjih in nikoli mi ni bilo težko. Tudi družina je morala zaradi tega malo potrpeti, ampak, ker so vedeli kakšen človek sem, to ni bilo težko. In tako sem se tudi tokrat dobro zavedala, da če bom rekla ja, to lahko pomeni pol leta velikih odrekanj.«

In kaj so zadolžitve podpredsednice RK?

»Najprej se bom skušala spoznati predvsem z delom strokovnih služb na Mirju in poskušala skupaj z njimi  vzpostaviti bolj tesen stik med njimi in terenom, ker to manjka. Ljudje na terenu izpostavljajo, da so odgovori na vprašanja prepozni. Pričakujem, da nam bo uspelo vzpostavili bolj tekoč pretok informacij, s čimer bomo olajšali delo strokovnih delavcev na terenu. Obenem pa bom sodelovala s predsednikom pri vseh zadevah, kjer bo želel moje aktivno sodelovanje. Zagotovo pa bom usmerila svojo aktivnost v iskanje možnosti za še večjo vpetost mladih v delo RK in predvsem v načine, kako jih motivirati za delo na tem področju.«

Zadali ste si tudi cilj?

Otvoritev prenovljene šole na Dolu, 2018.

»Menim, da bi bil čas, da poučevanje prve pomoči pripeljemo v šole, sprva morda kot izbirni predmet, kasneje kot redni predmet. Mislim, da je znanje prve pomoči za vsakega človeka življenjsko pomembno.

Letos bo v marcu v Hrastniku regijsko tekmovanje osnovnošolskih ekip prve pomoči. Tudi naši otroci spoznavajo, da je to pomembno področje za življenje, tudi za njihovo poklicno odločitev. Spoznali so, da se moramo vsi naučiti, kako se človeku pomaga v stiski.«

Podpredsednica RKS je namreč tudi ena od dveh mentorjev osnovnošolske ekipe prve pomoči, zato je prepričana, da bi bilo treba znanje prve pomoči redno obnavljati, saj se tudi na tem področju ves čas dogajajo spremembe.

“Mirne vesti lahko rečem, da so danes lahko vsi otroci, ki so v ekipi prve pomoči brez problema prvi posredovalci”

So otroci sposobni postati reševalci, prvi posredovalci?

»Mirne vesti lahko rečem, da so danes lahko vsi otroci, ki so v ekipi prve pomoči brez problema prvi posredovalci, saj imajo znanje, ki jim to omogoča. Že lani so na tekmovanju v Zagorju presenetili z znanjem čisto vse ocenjevalce,  kljub temu, da smo imeli najmlajšo ekipo.

V Hrastniku bomo naredili večjo akcijo, da bi našli 10 prvih posredovalcev, vsaj po enega iz vsake krajevne skupnosti. Mnogo občanov sploh ne ve, da imamo v občini 18 defibrilatorjev in kje so ti nameščeni. Naše območno združenje organizira usposabljanje občanov, da bi znali pravilno uporabljati te naprave, ugotavljamo pa, da je ljudi strah predvsem to, da pri oživljanju ne bi naredili kakšne napake. Zato je pomembno da izvedo, da je masaža srca celo bolj pomembna kot uporaba naprave, ki zanje ne pomeni prav nobene nevarnosti, ponesrečencu ali bolniku pa lahko reši življenje.«

Boste tako aktivni tudi po upokojitvi?

»Leta 2021 se mi izteče mandat na hrastniškem Rdečem križu in, ko sem glasno razmišljala, da bi dala takrat priložnost drugim, so sodelavci takoj rekli: »A, to pa ne, tu te pa ne damo.« Če mi bo zdravje služilo in bom pri delu še vedno uspešna, bom še aktivna. Vsi pa vemo, da je zdravje ključno. Upam le, da bom lahko še dolgo » v službi ljudi«, ki bodo potrebovali mojo pomoč.«

Print Friendly, PDF & Email