Ko je bila Iva še dojenček, smo nekje prebrali, da je dojenčke najlažje uspavati na tisti veliki napihnjeni žogi. Priporočajo jo tudi za nosečnice pred porodom, saj naj bi lajšala bolečine popadkov. Ne bi mogla ravno trditi, da mi je olajšala kakšno bolečino, ko je šlo zares, vsekakor pa sem se na njej počutila kot okrogla kokoš na jajcu. Zaradi varnosti otroka in mene smo jo raje odstranili.
Uspavanje na žogi naj bi bilo videti takole: dojenčka stisneš k sebi, mu ljubeče prepevaš in se z žogo počasi ziblješ sem in tja. Mati žari v beli, nepopacani spalni srajčki, otrok zaspi z nasmehom na ustnicah, zadaj nežna melodija …
To čudežno napravo smo torej potrebovali še isti trenutek! Takoj! Ne jutri! Danes.
Iva je bila namreč zelo priden dojenček. A tudi pri pridnem dojenčku si želiš, da bi ob polnoči spal. Iva ni. Iva je takrat hotela brati knjigice in grizljati moj prst. S Tomažem sva skovala tisoč in en načrt, kako jo bova na finto, da bo zaspala prej. Ivi finte niso najbolj dogajale.
Nekoč na morju sva natančno izračunala, kdaj mora spati čez dan, da bo šla prej spat zvečer in bo dobro spala tudi čez noč. Računi so bili res natančni, večkrat preverjeni, štimali so do pikice. Veselila sva se, kako jo bova končno ukanila in uspavala. Tomaž se je naslednji dan ob določeni uri pogumno in samozavestno odločil, da bo otroka uspaval. Pa če mu nebo pade na glavo! Sprehajal se je po morskih poteh, ji nežno prepeval, jo božal … In po dveh urah prešvicano obupal. Iva je zaspala isti trenutek, ko smo jo napokali v fredov obroč in se šli kopat. Dve uri prepozno.
In tako se je pripetilo, da je Tomaž čudežno žogo dobil za rojstni dan. Mogoče je kdaj v življenju dobil že kaj boljšega. Je pa dejstvo naslednje: če bo spal otrok —> bo žena srečna —–> bo srečen on —–> torej: popolno darilo!!
In res nam je uspelo! Ne enkrat, DVAKRAT!!! je Iva zaspala v omenjenem položaju. Po tem, ko sem skoraj fasala morsko bolezen od pozibavanja.
Nakup je bil torej vreden. Pa vendar smo potem našli veliko boljši način za uspavanje. Iva je raje kot na žogi zaspala na najinih trebuhih. Precejšen udarec za samozavest. Žoge tako nismo več potrebovali. Iz neznanega razloga pa se je še vedno kotalila po našem stanovanju.
In ta žoga je imela posebne čudežne lastnosti. Vedno se je pojavila tam, kjer je nisi pričakoval. Najbolj veseli so je bili otroci, ki so prišli na obisk in so jo z navdušenjem metali po prostoru ter razbijali stvari. Predvsem tisti 30-letni otroci.
Malo manj srečen je bil Tomaž, ko se je sredi noči, ko je prišel iz wcja, žoga čudežno pojavila pred njegovo posteljo. Lumpa sta se tako razigrano kotalila po naši spalnici, nekdo pa je ob tem uporabil ne preveč lepe besede.
Čudežna žoga je kmalu po tem čudežno izginila.
