Nimam se za mestno dekle. To mi je v času pubertete večkrat povedala tudi mami, ko sem jo žicala, če sem lahko dlje zunaj. “Druge – mestne mame samo pogledajo čez balkon, pa imajo vse pod kontrolo (seveda niso imele), jaz pa s tega hriba nič ne izvem (seveda je izvedela vse! In še več! Če ne ona pa babi.)”.
Moje otroštvo je bilo polno bunkerjev in bunk, rolkanja, skakanja po blatu in smrtno nevarnih voženj z bmx-om. Z obema nogama na balanci in rokami v zrak. Vse, da bi me frajer, ki mi je bil mičkeno všeč, videl, kako sem odfurala tisti grozni ovinek. Dobro, da ni videl tistega, ki ga nisem (na tem mestu si lahko damo duška s šalami o mojem nosu).
Zato mi ni bilo prav nič težko, ko sem se preselila v vasico nad Trbovljami k Tomažu. Malo pa tudi zato, ker sem bila v Tomaža tako zaljubljena, da bi šla z njim živet tudi v kontejner za smeti, če bi me lepo pogledal. V vsej tej zaljubljenosti, so se mi kmečka opravila zdela najbolj romantična stvar na svetu. Pobiranje krompirja s Tomažem pa nekaj najlepšega, kar se mi v življenju lahko zgodi. Ob teh prigodah si moja mami vedno mrmra nekaj v smislu: »Če pomislim, da na našem vrtu ni našla niti peteršilja…«
Življenje na vasi ima seveda svoje velike prednosti. Ko se dolina kuha v pusti megli, pri nas pa sije sonček, lahko veselo objavljam prekrasne fotke na fbju in se blazno važim. Ko pri nas piha in brije, na to seveda malo pozabim. Imamo svoja naravna jabolka, ki jih otroci ne marajo preveč, ker niso tako lepa kot trgovinska. Pa pobirati jih je treba. Pa čudne pike imajo. Imamo domače mleko, ki ga otroci ne marajo preveč, ker ni tako dobro kot trgovinsko. Imamo tudi domači brokoli, ki ga otroci ne marajo preveč. Pika. Pa ljudje se izgovarjajo, da ne morejo priti na obisk zaradi vremena. Kot da je tri metre snega in vožnja nad prepadom res tako zelo huda reč, no?!
En kup ugodnosti torej.
In na vasi se ti lahko zgodi precej zabavnih reči.
Ko se ponoči vračaš iz sosedine hiše – malo po cesti, malo po kozjih stezicah, lahko mimogrede stopiš v kravjek. V vroč, fin, masten kravjek. Še bolj fino pa je, če stopiš na speštanega jazbeca. Res krasno doživetje.
Ali pa se mimogrede zgodi, da se pikniku s prijatelji pridružijo tudi nenapovedani gostje. Na primer – sosedove pobegle krave. In za njimi vsi sosedje, ki lovijo te pobegle krave. Iva pa v maminem naročju ploska, uživa in vriska: »Oooo, kakšna dobra zabava!«
Krave večkrat poskrbijo, da nam ni dolgčas. Večino časa so zelo pridne in ubogajo na žvižg. Dejansko na žvižg. Naš frajer – ata Branko se postavi na vrhu hriba, zažvižga, kravice pa v kravjem redu pricapljajo v hlev pančkat. Kak car, a? Z otroki ga ob tem večkrat občudujemo in se hudo čudimo. Njegove kravice so vedno pridne. Razen včasih, ko niso. In enkrat, ko niso bile in je ata Branko lovil, skakal in jih malce rdeč v obraz poskušal prignati v hlev, ga je mali Ivin bratranček ob tem spodbujal: »Gremo, ata! Tri, štiri, zdaj!«. Verjamem, da je bilo to atu v veliko spodbudo.
Tekom let sem se naučila precej kmečkih zadev. Kako se grabi mrva, kako žanje pšenica, kako se preša sadje. In kako se odganja jelene z njive. Sredi njive jim nastaviš tranzistor z glasno glasbo. Logično, kajne? Le da so naši jeleni bolj žurerske narave in so ob tem ko so žulili solato, še malo zaplesali.
Sama se imam za precej prilagodljivega človeka. Ko sem živela v Madridu – v stanovanju, ki ni imelo niti enega okna, mi ni bilo prav nič hudega. Ampak zato, da živim v mali vasici, pa sem zelo hvaležna.
V vasi, kjer se vsi poznamo med seboj. Kje so me tako lepo sprejeli. Kjer živi nešteto mačk in nekaj psov. Psov, ki stojijo sredi ceste in te precej čudno buljijo, ko bi se rad mimo odpeljal z avtom. In potem moraš izstopiti in jih lepo prositi, če bi se gospodiči morebiti umaknili. Vas, kjer se otroci z lopato za sneg vozijo po travi in zemlji – poleti, da imajo kolena obtolčena in strgana. Pa da delajo potičke iz zemlje in sumljivih stvari in me na vsak način poskušajo prepričati, naj jih poskusim. Odlična specialiteta! Pa da plezajo po drevesih. In potem ne znajo dol. Pa da se s poganjalčki spuščajo po najbolj hudem klancu. Govorim o desetletnikih.
Hvaležna sem za takrat, ko Iva z mamo Ani sadi fižol, zaliva rožice in spoznava rastline. In potem uči še mene. In je ob tem vsa pametna. Pa takrat, ko pobira krompir. Pobiramo ga sicer mi, Iva pa išče živali v zemlji in vsakih pet minut sprašuje, če smo že gotovi. Pa ko pobiramo hruške in jabolka. Pobiramo jih sicer mi, Iva pa sedi v gajbi in čaka, da jo zasujemo do nosu. In vsakih pet minut sprašuje, če smo že gotovi.
Hvaležna sem tudi za to, da se mi ni treba vsakič, ko pomolim nos iz hiše, našminkat in lepo obleč.
In zato bi mi bili lahko hvaležni tudi domači, saj sem takšna sigurno bolj učinkovita kot tranzistor.
