Po več kot desetletju novinarskega dela se je odločil, da poišče nove izzive. Začel je s publicistiko, povezano z Zasavjem, v zadnjem obdobju pa je leposlovje tisto, ki mu gre najbolje in najlažje od rok. Roman Rozina je pred kratkim izdal nov, že sedmi roman, v katerem se vzporedno odvija več zgodb.
Zunaj je nov roman – Zločin in ljubezen. Kaj se obeta bralcem?
To je roman o nastajanju romana. Osnovni zaplet je, ko propadlo založbo kupi mlada podjetnica. Njen namen je iz knjig narediti cvetoč posel. To naredi na neoliberalni način. Posebnost te knjige je, da ima tretjeosebnega pripovedovalca in dva avtorja, ki sodelujeta v njenem projektu. Gre za slogovno malce bolj zahtevno branje, v smislu, da se stili pripovedovanja menjajo skozi tri pripovedovalce.
Pod koliko knjig ste se že podpisali?
Leposlovnih je sedem, publicističnih, povezanih z Zasavjem pa zagotovo okoli 20 do 30.
Je kot pisatelj težko preživeti?
Da, težko je preživeti in težko je izdati knjige. Zadnja bo izšla pri založbi Modrijan, kjer sem že izdal dve knjigi. Samozaložba je boljša za dobre podjetnike, za tiste, ki so pripravljeni veliko hoditi okrog, ponujati svoje delo. Stroški tiska so relativno nizki, zato je delež tega, kar ti ostane, večji. Zelo malo avtorjev živi le od pisanja, treba je opravljati še druga dela. Določena pisanja so sicer bolje plačana, kot so pisanja po naročilu, od govorov, besedil za naročnike in podobno.
Še vedno pišete za naročnike ali se posvečate le pisateljevanju?
Svoj zadnji aktivni del zaposlitvenega preživetja mislim preživeti kot samostojni kulturni delavec in bom pisateljevanje kombiniral še z drugimi naročili. Malo se samoizobražujem na področju scenaristike, dokončujem scenarij za celovečerni film. Ga bom poskušal prodati, kar je menda še težje, kot prodati knjigo (smeh).
Roman je torej izdan. Se obeta še kaj novega, se v glavi že kaj plete?
Zamislil sem si krajšo zadevo, bolj novelo kot roman. Po navadi se obračam na založnike, ko imam zadevo že napisano. O tej zgodbi pa se dogovarjam že zdaj, ko je zgolj zasnovana. Veliko več časa pa namenjam drugi obsežni, malo bolj zahtevni zadevi, romanu, ki ga snujem in se bo dogajal v zasavskem prostoru. To bo nekakšna stoletna saga, ki sega v ta prostor in je večji izziv, ker je potrebno več zgodovinskega raziskovanja, da bodo zadeve verodostojne.
Bi lahko rekli, da se je v zadnjih letih, pri novih generacijah tudi besedni zaklad Slovencev spremenil, prilagodil?
Jezik je zelo dinamičen. Z vsemi tehnološkimi inovacijami prihajajo nove besede z vplivom angleščine in določeno besedišče se prilagaja slovenskemu. Med avtorji so mnenja deljena. Nekateri pišejo v slengu, kot so včasih v narečjih, osebno zagovarjam knjižni jezik, pisatelj mora biti jezikovno ozaveščen. Čeprav knjiga nima velikega vpliva, ker ima malo bralcev, za razliko od tv medijev, je njen vpliv prepoznaven.
Je pa poseben užitek, ko prebereš misel, lepo povedano zgodbo. Mislim, da se od tega ne bi smeli preveč oddaljiti na račun tega, da smo bolj v sozvočju z jezikom.
Digitalizacija. Knjige so zdaj dostopne na spletu, vse več je e- knjig. Kako gledate na to področje?
V Sloveniji je proces počasnejši kakor v svetu, tudi zaradi majhnosti trga. Zame je knjiga še vedno tista, ki je narejena iz papirja. Generacije, ki prihajajo, rastejo z novimi tehnologijami, vse bolj posegajo po e-bralnikih. Bojim se, da bo prišlo do dodatnega podcenjevanja avtorjevega dela. Opravljena je bila raziskava, koliko so ljudje pripravljeni plačati za knjigo, primerjali so tiskano in e-knjigo. Pri tiskani je zgornja meja med 10 in 20 evri, za e-knjigo pa okoli 5 evrov. Kar pomeni, da ljudje vsebino zanemarijo.
Vaš pogled na Zasavje danes?
Kali se nekaj novih idej, vendar glavnina idej beži iz naših krajev. Zametki novih poskusov kot kaže še ne dosegajo kritične mase. Nek udarni val, ki ne meče zgolj ljudi stran, ampak jih tudi privabi noter. So poskusi, pozitivni, v podjetništvu in družbenih dejavnostih. Generalno se mi zdi, da smo še zelo na mestu, nismo še izplavali iz časov nekdanje slave.
Pa verjamete, da bomo?
Prepričan sem, da se stvari dogajajo v ciklih, kar je tudi logično, če rudarska energetska dejavnost s svojo močjo toliko časa, 100 oziroma 150 let dirigira v prostoru. Preoblikovala se je krajina, ljudje. Stvari se ne dajo spremeniti čez noč, potrebnega je še nekaj časa. Verjamem pa, da iz vsake ruševine zraste nekaj novega.
