KOLUMNA
Ne bom več o TET-u in ostalih propadlih zgodbah, ker ne vem, ali bi se oblast že enkrat morala strezniti in začeti zavedat, da je prej servis ljudi kot oblast, in da ljudje niso njeni tehnični podaniki, podaljški strojev in stroški dela ampak živa bitja.
Oblast je pač samo stanje odnosov. Na takšen specifičen način obstaja, ker se do nje vedemo kot da je oblast. Vedemo se kot podaniki. Ja, vse to je politika, tista uničevalna. Ampak to, da se politika odvija samo za zaprtimi vrati, vrati nadzornih svetov in kvazi-svetovalnih teles in odborov je samo mit, ki opeva politiko kot vzvišeno dejavnost bogatih in izobraženih, rojenih s pedigreeji, upravičenimi, da sprejemajo končne odločitve. Ta mit jemlje zavedanje o politični moči, ki jo imamo vsi in po tej logiki navadni zemljani v politiki pač ne sodelujemo.
Ampak sodelujemo, in še kako. Sodelujemo z vsakodnevnimi dejanji, ki se nam zdijo okleščena vsakršnega političnega impulza. Tisto proti čemer se borijo tako ljudje na ulici, sindikati, dežurni komentatorji, protestniki, intelektualci, delavci, zatirani …ne bi obstajalo, če ne bi v njem pogosto nehote množično sodelovali. Obstaja in se reproducira z vsakim dejanjem posebej.
Politika ni vedno domena institucij. Sem spada tudi raven vsakodnevnega življenja, raven, kjer lahko izbiramo. Z vsemi samoumevnimi navadami, rutinami in odnosi ustvarjamo polje političnega.
Ekonomiji odnosov se je mogoče zoperstaviti na več načinov. Način, na katerega ravnate drug z drugim. Koliko svobode in dostojanstva si puščate, ne glede na to, v kateri družbeni vlogi ste. Kolikokrat ste zmožni samopozabe in narediti nekaj dobrega za druge in pri tem ne pričakovati fanfar in slavospevov. Politika so lepe geste. Vsakodnevne izbire. Vsakič, ko sprejmete ali ponudite delo z nično socialno varnostjo. Vsakič ko veste, da je nekaj narobe, pa to vseeno storite, ker je tako zapovedano.
Pozitivna življenjska politika je tista, ki gradi in ne uničuje. To je vsakič, ko namesto v supermarket zavijete k lokalnemu pridelovalcu hrane. Ko povzdignete glas za koga drugega. Ko si raje delite stvari ali predelujete stare,izmenjujete namesto, da bi kupili nove. Ko delite odvečno ustvarjeno energijo. To je upor in zavedanje, da tok zgodovine potrebuje radikalen rez predvsem z drugačnimi vsakodnevnimi praksami in drugačnimi življenjskimi stili. Tako lahko končno postanemo del nečesa konstruktivnega in pozitivnega. Upam si trditi, da Zasavje na svoji mikro ravni to postaja.
Toliko v razmislek. Vse je poskus, eksperiment, vedno pa je najprej ideja. Ampak opažam, da je tudi razmišljanje postalo nezaželen stranski produkt tistega, kar je nekoč pogojevalo obstoju človeka kot človeka. Kar me sploh ne preseneča.
Kolumno piše: Snaša Klančar
Foto: had.si
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
