Športnik ste od malega. Bili ste obetaven smučar, nato ste se lotili kegljanja in kolesarstva.
V smučanju sem dosegal zelo dobre rezultate, a me je ustavila poškodba. Usmeril sem se v kegljanje, kjer sem v svetovnem merilu dosegel vse, kar lahko, to je 8 naslovov svetovnega prvaka, enkrat z ekipo Slovenije, štirikrat smo bili klubski svetovni prvaki, dvakrat sem svetovni pokalni prvak … Trenutno igram v nemški ligi za najboljši klub na svetu SKV Rot-Weis Zerbst. In še vedno sem med najboljšimi kegljači na svetu.
Je mogoče potegniti vzporednico med kolesarstvom in kegljanjem?
Pravzaprav ne, je pa kolesarjenje dobra priprava za kegljanje. Kolesarstva sem se resno lotil po tem, ko smo Slovenci postali svetovni prvaki v kegljanju. Pred svetovnim prvenstvom sem dejal, da se, če osvojimo medaljo, domov pripeljem s kolesom. 400 kilometrov iz Osijeka do Trbovelj sem prekolesaril brez težav in ugotovil, da mi dolge vožnje ležijo.
Nov izziv ste našli v ultramaratonski, okoli 4.800 kilometrov dolgi kolesarski preizkušnji RAAM (Race Across America)?
Gre za najtežjo športno, ne le kolesarsko prireditev na svetu – razdalje so ogromne, poteka neprekinjeno, podnevi in ponoči, od 8 do največ 12 dni. Triatloni in ironmani so zelo težki, a najboljši jih opravijo v sedmih, osmih urah. Tu voziš osem, deset dni brez spanja. Odstopov je veliko, od samega začetka pred 35 leti je dirko končalo le okoli 300 tekmovalcev. Prvega RAAM-a sem se udeležil pred 10 leti v kategoriji parov s Fredijem Viragom. Osvojila sva odlično tretje mesto, dirko sva končala v osmih dneh in šestih urah. Letos grem na dirko sam, kar po mojem ni enkrat, ampak desetkrat težje. A naredil bom vse, da pridem do cilja. Tudi to preizkušnjo bom, tako kot prvo, posvetil pokojnemu očetu, ki me je usmeril v šport, a mojih največjih uspehov ni doživel.
Kako se pripraviti na takšno preizkušnjo?
Pripravljaš se celo življenje, ni dovolj en mesec ali eno leto. Gre za ogromne fizične in psihične napore, ki jih zmorejo le redki. Ko sem pred leti prebral knjigo Jureta Robiča, ki je na RAAM-u zmagal petkrat, se mi je zdelo, da pretirava, a sem videl, da vsega, kar je doživljal, sploh ni napisal. To je čisto trpljenje.
Zakaj torej RAAM?
Ne vem. Preizkušam meje, kaj vse lahko moje telo zdrži. Kdaj kolesarim s prijatelji, ki pravijo, da ne morejo več. A ljudje imamo v resnici neverjetne rezerve, da lahko petkrat rečemo, da ne moremo več, pa lahko še vedno nadaljujemo. Na RAAM-u doživiš to preseganje lastnih zmogljivosti. Marsikaj odpove, ti pa še kar nadaljuješ in nadaljuješ …
Kožo pustiš na sedežu, ves si v žuljih … začneš s čevlji s številko 40, proti koncu potrebuješ številko 42. Zatekajo ti noge, vrat, rok sploh ne čutiš več, med dirko izgubiš šest, sedem kilogramov, čeprav ješ kolikor se da. V eni uri vožnje izgubiš okoli 600 kalorij, če voziš 20 ur, je to 12.000 kalorij. Torej toliko, kot da bi moral vsak dan pojesti 12 pic, na hitro, med vožnjo. Jesti moraš nenormalno veliko, da zdržiš. Nato ne moreš več jesti, spiš uro na dan … Zaspan si, tečejo solze, vse boli … Vsak dan prekolesariš okoli 500 kilometrov, to je toliko kot do Splita; premagaš 51.000 metrov višinske razlike – za primerjavo, kot če bi šel v 10 dneh 51-krat na Kum, poleg tistih 500 ravninskih kilometrov dnevno. Najvišji prelaz je na 3.400 metrih nadmorske višine, dan in pol kolesariš po puščavi, kjer je podnevi okoli 50 stopinj Celzija, ponoči okoli 0 stopinj …
Saj vmes pridejo tudi trenutki, ko si mislim, pa kaj mi je tega treba … A pomembna je motivacija, ki te poganja naprej. Kar si zadam, to izpeljem.
Najbrž imate zelo visok bolečinski prag?
Na takšni preizkušnji prenesem vse, če pa me recimo boli zob, je to noro.
Je glava na dirki prazna, je to neke vrste meditacija?
Po treh, štirih dneh ‘glave ni več’. Zato moraš imeti ekipo ljudi, ki ti pomagajo, te usmerjajo … Vse, kar veš je, da moraš sesti na kolo in ‘goniti’. Lahko se zgodi, da zaspiš na kolesu, zato se ekipa z avtom vozi za tabo in te varuje. Robič je bil tako zaspan, da je med vožnjo padel na travo ob cesti in se sploh ni zbudil, le pokrili so ga, da je odspal in nato nadaljeval. Eno leto pred mojo prvo udeležbo na RAAM-u nek tekmovalec ni imel take sreče, zaspal je, padel na napačno stran ceste in zgodila se je nesreča.
Je to sploh še šport?
Včasih primerjajo RAAM z dosežki ultramaratoncev. A primerjave ni. Oni so sami s sabo, brez sodnikov, brez kontrolnih točk, brez štoparice. Ko želijo, se ustavijo, ponoči spijo. Na RAAM-u od poka startne pištole ni premora, zdržiš, dokler zdržiš. Na trasi preko Amerike so sodniki. Če narediš tri napake, na primer prevoziš rdeč semafor ali stop znak, te diskvalificirajo. RAAM je potrebno opraviti najkasneje v 12 dneh, ne moreš voziti, kolikor časa hočeš. Vmes so kontrolne točke. Na približno 1.300 kilometrih je prva, kjer lahko kar končaš, če nisi v zahtevanih časovnih okvirjih.
Je motivacija nagrada?
Na RAAM-u ni nagrad, so le priznanja. Preizkušnje se ne lotiš za nagrado. Kdo recimo reče ‘pa saj nihče ne ve, če se primeš za ogledalo spremljevalnega avta’ … Zakaj bi to naredil? Goljufal samega sebe za leseno priznanje?! Vedno hočem zmagati v vsem, česar se lotim. Tudi če igram pikado ali biljard. Le na RAAM-u bo zame zmaga priti v cilj in ne biti najhitrejši na dirki.
Pravijo, da sem čuden. Ne zmorejo razumeti, a jaz jim ne znam odgovoriti na to vprašanje. Znani zasavski psiholog nas je označil za patološke narcise. A tega ne počem zato, da bi me trepljali po rami. Pohvale mi ne pomenijo nič. Pomembno mi je, da imam mir in lahko treniram in se ukvarjam z športom. To počnem zase, da dosežem svoje cilje. Takšno življenje sem si izbral.
Kako boste financirali projekt?
Cel projekt RAAM 2017 bo stal približno 25.000 evrov. V zdajšnjih časih je to kar težko, nisem še zbral celotnega zneska, a poti nazaj ni, štartnina je plačana, letalske karte rezervirane, treniram na polno … Štart je 13. junija.
