today-is-a-good-day
11.1 C
Trbovlje
četrtek, 28. marca 2024
ZON.siAktualnoPSST!: Vse se začne pri ljudeh

PSST!: Vse se začne pri ljudeh

Letošnji dopust je bil nekaj povsem drugačnega od »povprečnega« letnega dopusta. Naj pojasnim. Skoraj 3000 prevoženih kilometrov na motorju v slabih petih dneh in neverjetne izkušnje vsak dan posebej. In ravno to mi je bilo na letošnjem dopustu najbolj všeč. Izkušnje z Ljudmi!

V igri za letošnji road trip sta bili dve destinaciji. Italijanski dolomiti s svojimi neskončnimi ovinki in potep po Balkanu. Ovinki po dolomitih so res mamljivi, a zmagal je Balkan. Iz več razlogov. Cena dnevnega »preživetja«, cena bencina, lažja komunikacija in končna destinacija: Jadransko morje.

Torej, Balkan. Srbija, Makedonija, Črna gora, Hrvaška. Na Hrvaškem in v Črni gori po en dan, v Makedoniji in Srbiji pa po dva. Vmes pa stotine kilometrov cest.


Srbija. Vem kakšni smo Slovenci in zato so Srbi kot narod v teh dveh dneh na nas naredili ogromen vtis. Takšne gostoljubnosti in pripravljenosti za pomoč resnično nisem pričakoval. Začelo se je že prvi večer, ko smo prispeli v Beograd. Načeloma v restavracijah ne prodajajo cigaret in ker sta kolega ostala brez, jima je natakar odstopil šest svojih cigaret. Zakaj? Nimam pojma. Mogoče, ker niso skregani s kruhom in je vedel, da bomo pustili še kakšen dinar v njihovi restavraciji? Ali preprosto zato, ker so dobri ljudje? Pa OK, to je bolj kot ne banalen primer, ki pa vseeno nakazuje neko naravo ljudi na tem področju.

Večji šok v pozitivnem smislu smo doživeli naslednji dan. Nedelja! Dan, ko ljudje načeloma ne delamo, kajne? No, mi smo pa čeprav samo kilometre. Ampak ne preveč dolgo. Le kakšni dve uri, in pokvaril se mi je motor. Trikrat je počilo in konec. Pokvarjen regulator in posledično uničen akumulator. ‘Bogu iza nogu’. Malo pred Djerdapskim narodnim parkom, v malem naselju. Na srečo z vsakim zavarovanjem plačam še tistih par evrov za asistenco, ki me je že nekajkrat rešila. Tudi tokrat zavrtim telefon in opišem svoj problem. Nadpovprečno sposobni telefonski operater je srbski avto-moto zvezi sporočil precej okrnjeno informacijo: »Prazen akumulator«. In po eni uri se je pripeljal starejši gospod, s staro Lado Nivo, v prepričanju, da bo priklopil kable in bo rešil zadevo. Ne. Ne bo šlo.

In takrat je zopet prišla do izraza srbska človeška narava. Možakar me je naložil v avto in odpeljala sva se do prve gostilne kakšen kilometer stran. Tam je povprašal, če je kje v bližini mehanik, serviser, moto trgovina ali karkoli. Čez tri sekunde sva že imela telefonsko od Bobana. Bikerja, serviserja in lastnika manjše moto trgovine, vse seveda v eni osebi :). Bil je doma in imel je akumulator. Slaba dva kilometra stran. Odprl je trgovino, odprl je servis in poklical tri svoje mehanike. Prišli so v petih minutah in pričeli z iskanjem regulatorja. Če bi zamenjal samo akumulator, bi naredil mogoče še 300 km in bi ga spet skurilo, zato je bilo potrebno poiskati nov regulator. Na zalogi ga niso imeli, zato je Boban preklical najmanj pet ‘moto kolegov’, se naposled usedel v avto in šel na lov za rezervnim delom. Lov je trajal dobre tri ure, ampak ga je našel. Mehaniki so ga zamenjali, jaz sem odprl denarnico, naredili smo še skupinsko fotografijo, si izmenjali telefonske in se nasmejani odpeljali naprej …Proti Djerdapskem parku.

Med potjo se mi je v glavi podila le ena misel:

»Je v Sloveniji serviser, ki bi žrtvoval domala celo nedeljo, zato, da bi pomagal tujcu v zagati? V Srbiji jih je precej!«.


Naslednji dan se je dobra izkušnja s Srbi le še okrepila. Na poti proti Ohridu smo se ustavili v mestecu Leskovac. Ja, v tistem, čigar ime nosijo čevapčiči tudi v naših marketih. Tu ni bilo dvoma, da poskusimo porcijo »originalnih«, zato smo se zapeljali v mesto in se ustavili v prvi restavraciji, ki je imela na voljo dovolj sence tudi za naše jeklene konjičke. Malo iz navade smo pregledali meni, čeprav smo že od jutra vedeli, kaj bomo jedli v Leskovcu. Čevape. Logično. Ko nam je natakar prinesel pijačo, smo povprašali, kakšna bi bila optimalna pot do Makedonije. Sam ni vedel, je pa takoj poklical šefa restavracije, ki je tudi sam zagrižen motorist. No, in še ena značilnost prebivalcev. Če vprašaš, boš dobil odgovor. Če dotična oseba ne ve, bo sprožila akcijo in prišla do odgovora. Lahko se zgodi, da ti na koncu trije svetujejo, kam in kako :).

Skratka, šef restavracije in njegova žena sta prišla v roku ene minute, prisedla in v dvajsetih minutah smo imeli vse informacije: po kateri poti do Ohrida, katere kotičke moramo v Ohridu obvezno obiskati in kako najlažje iz Leskovca. Očitno smo delovali zmedeno, ko smo spremljali napotke o poti iz mesta, zato je Vlaja ponudil spremstvo do magistrale. Gospa žena je prinesla prenosni računalnik in nam pokazala slike Svetega Nauma, ki naj bi bil najlepši kotiček ob Ohridskem jezeru (in res je bil). Mi smo med tem pomalicali dobrote iz krožnika in ko smo želeli plačati smo doživeli še eno presenečenje. Iz Vlajevih ust smo zaslišali besede »Kuča časti!« »Dug vam je put, puno čete još potrošiti«. Siti, odžejani in od vse te dobrote že precej v zadregi smo se zahvalili, spet napravili fotografijo, vzeli vizitko in se poslovili. Vlaja se je usedel na motor in nas pospremil do magistrale. Dvig roke v pozdrav in proti Makedoniji … Čeprav bi najraje ostali v Srbiji, deželi neverjetno gostoljubnih ljudi.

Avtor: Tadej Kreže

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Mlajši kadet z bronom na državnem prvenstvu

Na državnem prvenstvu je mlajši kadet iz litijskega kluba stopil na oder za zmagovalce. Osvojil je bronasto medaljo. Judo klub Litija je na Državnem prvenstvu...