Poznate zasavsko skupino Hiša? Morda veste, zakaj so si člani skupine nadeli ime Hiša? Z vodjo skupine Andrejem Gučkom se je pogovarjala Anja Pustak Lajovic.
Kako je Hiša sploh začela?
V najstniških letih, na začetku osemdesetih, smo se vrstniki družili v hiši Martina Koncilje v Trbovljah, kjer smo med drugim (punk, novi val, hard rock, progresivni rock) poslušali ameriško folk in folk rock muziko iz 60 in 70 let. Kmalu smo jo začeli preigravat tudi sami. Navdušenje je počasi preraslo v zamisel, da bi ustanovili glasbeno skupino.
Kako ste se odločili, kakšno glasbo boste igrali?
Nekako naravno je, da se usmeritev zgodi in naravno po meri glasbenih vzornikov, ki jih poslušaš. Pri skupini je to še toliko bolj kompleksen proces, ker mora biti načeloma vsem članom všeč ista glasba, oziroma isti koncept. Potem pa je tudi stvar pogovorov in zavestne odločitve članov, kaj in kako želijo igrati.
Zakaj Hiša?
To je zdaj že kar anekdota. Leta 1981 smo prvič bili na nekem festivalu akustične glasbe v Litiji. Tja smo prišli štirje s kitarami, brez imena in se tudi prijavili brez imena. Seveda je organizator želel in zahteval ime. In smo šli en, dva, tri prste razprši … prešteli in pristali na črki H. Potem je nekdo dejal ‘samo da ne bi bili slučajno Hiša’ …
Ste imeli v času svojih začetkov kaj pomoči “glasbenih veteranov”?
Pri snemanju prve plošče sta sodelovala basist Nino de Gleria in klaviaturist Klavdij Skrt. Nina sem spoznal v začetku devetdesetih v ljubljanskem jazz klubu Turist in ga povabil k sodelovanju. S Klavdijem pa sva skupaj eno leto profesionalno igrala v tujini. Nino nas je povezal s snemalnim studiem Kif-Kif in producentom Žarkom Pakom, ki je kasneje zaslovel s produciranjem Big Foot Mame in Siddharte. V Kif-Kifu smo potem posneli naš prvi album HIŠA.
Imeti svoj album je velik uspeh. Kaj je to pomenilo za vas?
Občutek je veličasten in hkrati obremenjujoč in frustrirajoč, saj se vedno izkaže, da bi lahko kakšne stvari naredili drugače in bi bili bolj zadovoljni z njimi. Seveda pa se to zgodi pravzaprav vedno, tudi če je vse maksimalno dobro narejeno. Pravzaprav takrat paradoksno lahko še bolj. Takšna je človeška narava. Sčasoma je poporodna depresija minila in slišali smo, da smo dejansko posneli dober album. Bil je nominiran za Zlato noto za najboljši debitantski album.
Bila so različna obdobja in člani ste se vmes tudi razšli. Od katerega leta uradno delujete kot nespremenjena in stalna zasedba?
Zametki delovanja segajo v leto 1981, vendar se je resno, pravzaprav profesionalno delovanje začelo z letom 1991, ko sem k sodelovanju povabil bobnarja Iztoka Pepelnjaka. Od takrat naprej smo stalna četverica, le da je Vili s kitare presedlal na bas.
Je še kdo v skupini, ki poleg vas poskrbi za glasbo in besedila?
Sem avtor vseh besedil in glasbe skupine Hiša. Na vajah pa jih skupaj instrumentalno in vokalno zaranžiramo. Dokončno pa jih izpilim še sam v studiu z nasnemavanjem instrumentov.
Se morda spomnite kakšnega zabavnega spodrsljaja na nastopu?
Enkrat se je na odru ob meni pojavil prilično opit možakar in začel uprizarjati striptiz. Bil je izredno zagret in hkrati zabaven, a se je k sreči znal ustaviti, preden bi zadeva postala tragikomična. S salvami smeha je zapustil oder.
Skupina je v vseh teh letih dobila kar nekaj nagrad. Na katero ste najbolj ponosni?
Gotovo na Zlato noto za najboljši album v tujem jeziku, ki jo je prejel album Illusion anyway. Takoj za njim pa nominacija za najboljši prvenec Hiša in naslov ‘album leta’ po izboru časopisa Dnevnik za ploščo Za en dotik.
Vaš najboljši nastop?
Trije so, ki si delijo prvo mesto. Nastop v ljubljanskih Križankah kot predskupina Cowboy Junkies. Njihov manager je zadnji hip prepovedal nastop z bobni, tako da smo se pesmi učili še tik pred nastopom. Samo z eno akustično kitaro smo nato izvedli odličen nastop. Drugi je koncert v Cankarjevem domu ob izidu plošče Za en dotik. Z nami je nastopil še odlični saksofonist Primož Fleischman. Vse kar smo zaigrali je bilo ‘v nulo’ bi se reklo. Na žalost tega nastopa niso snemali. Tretji pa je nastop v špelunki na vrhu hriba v Šebreljah. Ko smo prišli tja smo se komaj zrinili z vso opremo v sobo in ko so prišli še obiskovalci se nobeden skoraj ni mogel premakniti. Vendar se je naredilo čarobno vzdušje, koncert je bil enkraten.
Kdaj vas lahko pričakujemo v kakšni izmed zasavskih dvoran?
Decembra lani sem izdal drugo solo kantavtorsko ploščo Delta, za katero sem vesel, da je bila lepo sprejeta, med drugim je bila naslovna skladba na več radijskih postajah po Sloveniji izbrana za popevko tedna. Ploščo še vedno predstavljam po Sloveniji in zelo se veselim, da bom imel 6. oktobra koncert v dvorani Delavskega doma v Zagorju. Nastopil bom z bandom štirih glasbenikov, dveh, ki sta sodelovala pri snemanju Delte; Simonom Jurečičem na basu in Iztokom Repovžem na bobnih ter kolegoma iz skupine Hiša; bratom Vilijem ter Martinom Konciljem, oba na kitari in vokalu.
