today-is-a-good-day
8.8 C
Trbovlje
petek, 29. marca 2024
ZON.siAktualnoSinu rudarja, ki je umrl v eksploziji metana, ni bilo postlano z...

Sinu rudarja, ki je umrl v eksploziji metana, ni bilo postlano z rožicami

Bojan Gasior je je ugledal luč sveta v Kandršah, v rudarski družini. Življenje mu ni bilo postlano z rožicami, saj je zelo zgodaj ostal brez očeta. Oče Alojz Gasior je izgubil življenje v najhujši nesreči v slovenskih premogovnikih, ki se je zgodila 11. marca 1961 v Rudniku Zagorje, ko je prišlo do eksplozije metana. V nesreči je takrat izgubilo življenje trinajst rudarjev. Danes je dolgoletni direktor GP Trojane, po srcu pa ostaja nogometaš.

Osnovno šolo je Bojan obiskoval na Izlakah, potem pa je nadaljeval v zagorski Gostinski šoli. »Izučil pa sem se pri Vidrgarju, kamor sem prišel 1973. leta. Lepo mi je bilo pri njih. Kot natakar sem pridobival izkušnje, zagrabil pa sem tudi za vsako delo, ki ga je bilo potrebno opraviti. Stari Vidrgar je lepo skrbel za vse nas, meni je bil kot oče,« se spominja Bojan.

Kako to, da ste se odločili za gostinstvo?

»Moj brat je že bil natakar. Ta me je prepričal. Pri knapih je bilo ponavadi več otrok, Pri nas smo bili štirje. Mama je po nesreči ostala sama z nami in je bilo treba čim prej priti do kruha.«

Z Vidrge je odšel v Ljubljano, saj ga je čakalo še eno leto šolanja.

Potem pa se je začelo. Zaposlil se je na Vrhniki, kjer je bil vodja recepcije v Hotelu Mantova. Kaj kmalu je moral k vojakom, po vrnitvi iz vojske pa spet v Mantovo. Ne za dolgo. Ko se je bivša lastnica Gostišča na Trojanah odločila, da je čas za odhod, so začeli razmišljati o Bojanu. Ponudbo je sprejel, prepričan, da je to samo začasno. Postal je poslovodja, direktor pa je bil Alojz Kreča z Izlak.

»Po njegovem odhodu sem od leta 1981 na predlog zaposlenih (saj veste, samoupravljanje) postal direktor. In to sem do danes. Začasno se je spremenilo v permanentno,« pravi zasavski diektor.

Veliko vode je preteklo od takrat, marsikaj se je dogajalo. Težave so na Trojanah s skupnimi močmi uspešno reševali. Direktor je zadovoljen z zaposlenimi in njihovim občutkom pripadnosti in poudarja pomembnost lepih medsebojnih odnosov. Ljudje prihajajo in odhajajo, najboljši pa ostanejo, se pohvali.

Zlato priznanje Občine Zagorje za prispevek k bolj humani družbi in prepoznavnost zagorske doline ter gospodarske uspehe je letos dobil Zasavc, ki živi v Dobu pri Domžalah, a ne zapušča Zasavja – Bojan Gasior.

Kako vam je uspelo preživeti čas korone?

»Mislili smo, da bo to trajalo le 14 dni. Ko smo videli, da ni tako, smo se lotili obnove in del, ki zahtevajo nekaj več časa. Tako nam je korona na neki način tudi koristila.«

V življenju mora človek imeti tudi nekaj kar ga veseli. Bojana že od malih nog veseli nogomet. Njegovo mnenje je, da je vsak Zasavc mal na nogomet udarjen. Ko so nekoč tam spodaj izpod Kandrš pokosili travnike, so fantje brž postavili veje namesto golov in po cele dneve nabijali žogo.

Bojan je nekaj časa tudi treniral v zagorskem klubu, kasneje je igral v Dobu. Dve leti celo aktivno kot napadalec. Vendar pa, tekme so ob nedeljah, treningi … njegovo delo pa zahteva celega človeka. Nogometu se še zdaleč ni odpovedal. Z njim se ukvarja na drugačen način.

Bivši nogometaš Modrih iz Doba je postal predsednik NK Roltek Dob.

V klubu veliko pozornost namenjajo mladim že od šestega leta naprej. Tu ne gre le za treninge, temveč tudi vzgojo. Morajo biti dobri učenci, študentje, zaposleni.

Na vprašanje, kako je Zasavcu v Dobu izvemo, da mu je všeč, po tolikih letih je že čisto domač. Pravi, da doma uživa v družbi veselih in pridnih ljudi.

Kaj pa prosti čas? Se najde, pravi, čeprav služba še preveč zleze pod kožo. Rad sede na kolo, se sprehaja ali pa gre za kakšen dan na morje. Občasno rekreativno igra nogomet, sicer pa igro raje prepusti najmlajšim nadobudnežem v družini.

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Poskrbeli bodo za odvoz nevarnih odpadkov

V občini Zagorje so se prve pomladanske akcije čiščenja okolice že začele, večina krajevnih skupnosti in drugih organizacij pa akcije načrtuje aprila. Tudi letos...