Doma Pssst! »Tih bot, da ne bo še slabi k je«

»Tih bot, da ne bo še slabi k je«

»A bi pisal kolumno?« S temi besedami me je oni dan (ja, tako kot sem rekel – oni dan! Ti starejši izrazi so mi prav simpatični) presenetila urednica tega portala. Hmmm, sicer precej rad nakladam, ampak zadnje čase nimam nekaj hudih navdihov. Novic že dolgo ne gledam več, o stavkah nimam izdelanega mnenja, nesrečno zaljubljen pa tudi nisem, da bi svojo bolečino izlival na papir. »Lahko, mogoče, če mi boš podala neko tematiko«. »Enkrat na mesec, če bo šlo«. S čim naj začnem? Moj pogled na rudarsko stavko. Hm. Od samega začetka tej zgodbi nisem posvečal prevelike pozornosti. Ampak, j*** ga, stvar je aktualna.

Pa poglejmo malo po teh naših treh senčnih dolinah. Jap, senčnih. Že odkar pomnim, me to pomanjkanje sonca domala ubija. In ena mojih teorij o povprečnem Zasavcu, ki je še nekajkrat bolj zaplankan kot povprečen Slovenec, je ta, da je ravno to pomanjkanje sonca in reliefna zaprtost, glavni razlog za to potencirano zaplankanost. No pa, saj ni tako hudo. Če »zagusti« si znamo prav lepo priskočit na pomoč. Če nam gre pa prelepo pa kakšno poleno dobimo pod noge pa je, a ne?
Kar se tiče pa ponižnosti pa ja. Ponižen tlačanski narod. Kot drugod po Sloveniji. »Tih bot, da ne bo še slabi k je« … Nikoli nobene »uzbune«. Delavci po par mesecev brez plač, ampak še delajo, zato, da bojo mogoče enkrat pa spet tiste plače. Koliko ljudi je v zadnjem času ostalo brez dela? Lepo vas prosim! Svea, Sijaj … Odpuščanja so tudi v drugih fabrikah. Ljudje čez noč dobijo knjigo. In kaj si lahko? Se lahko zaprejo v jamo?

In potem rudnik. Petnajst let je že splošno znano, da se zapira. Denar, namenjen temu je skopnel, rudnik se pa še vedno zapira. Kam je ta denar šel mi kratko malo dol visi.  Je pa dejstvo, da zopet ne bo nihče odgovarjal in da se bo pač, meni nič, tebi nič, spet malo »doštukalo«. Kot že ničkolikokrat. In se iste stvari dogajajo pri vseh »delih«, kjer je država zraven. Najprej se nastavi takšna cena, da zmagaš na razpisu potem pa par aneksov in voila. Svinje pri koritu pa se lepo nasitijo. Malo tebi, malo meni, malo njemu …Pa je. Dobijo pa nobenega ne. Seveda ne. Durs ima preveč dela z vaškim »švercerjem«, ker je lansko leto preprodal štiri avtomobile. Inšpektorji imajo tudi preveč dela s podiranjem brunaric po Bohinju. Kriminalisti žanjejo vrtičke konoplje, tožilci pa kandidirajo za predsednika (oz. predsednico) države. Aja, predsednik države pa čisti kopačke, prazni smetnjake, obrezuje drevje, ali pa drsa po Tivoliju. Skratka, država je tam, kjer sonce ne posije.

In tja so se odpravili tudi rudarji. Zakaj? Po svoje pravice! Po tisto, kar jim pripada in kar jim je bilo obljubljeno. Plače in odpravnine. Ker jih, dokler se niso utaborili globoko v jami, noben ni jemal resno.

Če v obzir vzamem vse ljudi, ki so v zadnjih nekaj letih ostali na cesti, mi sploh ni jasno, zakaj rudarjem takšne obljube. Prekvalificiranje, zagotovljene službe na slovenskih železnicah, visoke odpravnine … Zakaj je rudar več vreden kot delavka v Jutranjki, ki je šla v stečaj pred 15-imi leti? Ta ni dobila počenega groša, kaj šele kakšno zagotovljeno delovno mesto! Zakaj je rudar več vreden, kot delavec Sijaja, Svee, Peka, Iskre, Vegrada? Zakaj je več vreden kot vsi delavci vseh cestnih podjetji, ki so jih lakomniki pripeljali do propada? Ironija, ko cestni delavec ostane na cesti?! Nič kaj posrečena igra besed. Tisoče in tisoče ljudi, družin je v zadnjih časih ostalo brez kruha. Koliko od teh ljudi je nagovorila predsednica vlade? Koliko teh očetov ve, da bo dobilo krepak začetni kapital, če se odločijo za samozaposlitev? Bore malo, bi rekel. Samo rudarji.
Obljub in »ugodnosti« torej ne podpiram niti pod razno. Podpiram pa rudarje in dejstvo, da so se le ti, eni redkih, združili in naredili »pizdarijo«, da so dosegli svoje. Karkoli že to je. Večina jih niti ne poskusi. S sklonjeno glavo in solznimi očmi grejo domov in zgodbe je konec …

Kolumno piše: Tadej Kreže

Print Friendly, PDF & Email