Danes praznuje sv. Barbara, ki je postala zavetnica rudarjev koncem srednjega veka.
Letos rudarji praznujejo njen praznik malo drugače kot sicer. Zasavski rudniki ne kopljejo več črnega zlata, ostali pa so spomini. Rudarji, ki so v rudniku pridobili precejšnjo kilometrino, so v rudniku doživeli marsikaj. Požar, plin, vdor zemlje, zalivanje vode in blata ali pa rušenje rova. Tudi štrajk je bil prisoten, kadar je rudarjem prekipelo. Zadnjega štrajka marca 2014 se je udeležil tudi danes upokojeni rudar Marko Bricl iz Trbovelj. Marko je še posebno ponosen na tovarištvo in vezi stkane v črnih globinah. To, kar se v črnem rovu s kuolmom zacementira, ostane za vse življenje.
“V rudniku sem doživel marsikaj. Večkrat smo bili s kumarati v nevarnosti. En tak dogodek na terenu spodaj, pod trboveljskim streliščem sem doživel, ko smo na večji globini kopali novo progo. Nismo vedeli, da je nad nami staro križišče rovov, se je kopalo že več let nazaj, “ se Marko spominja dogodka, ki bi lahko končal tragično.
Kopali so z dvema napredovalnima strojema in kar naenkrat se je strop, nad njimi postavil pokončno izpred njih. Ogromna količina zemlje jim je popolnoma zaprla pot, k sreči jih ta gmota ni zasula in poškodovanih ni bilo. Zaradi globine, na kateri se je vse to zgodilo, tudi na površju ni bilo posledic. Sicer pa Marko poudarja, da so vse proge odnosno rove že od nekdaj skrbno zapirali.
Ali je morda k srečni vrnitvi iz globin pripomogla Barbara, ki jo je po legendi oče (ki je nasprotoval temu, da se druži s kristjani), hotel udariti, zemlja pa se je udrla in jo skrila. Zato proti nesrečam in smrti v rudnikih rudarji prižigajo Barbarino luč. Sveta Barbara pa ni samo zavetnica rudarjev, njeni so tudi železarji, kmetje, arhitekti, gradbeni delavci, krovci, zidarji, kovači, kamnoseki, tesarji, grobarji, zvonarji, klobučarji, kuharji, mesarji, dekleta, gasilci, ujetniki in umirajoči, skratka vsi, ki jim pretijo stalne nevarnosti in smrt; celo tatovi. Umetniki jo običajno upodabljajo v dolgi obleki s pasom in plaščem, pogosto s pokrivalom na glavi.
Dokler so še živi knapi je spomin na knapovšno živ. Upajmo, da ga bodo zanamci ohranjali še naprej.
