Nagrada za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke gre v roke Tomažu Bergincu in po 17 letih znova v družbo ETI.
Lahko bi rekli: zgodovina se ponavlja. Kajti to je že druga Nagrada GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke družbi ETI Elektroelement; pred vami jo je leta 2002 dobil Jožef Smrkolj. Kaj ste se naučili od vašega predhodnika, da se je uspeh ponovil? Oziroma kaj ste v drugem obdobju sami naredili drugače in ste uspeli?
Pri predhodniku sem najbolj občudoval njegovo vztrajnost pri doseganju ciljev ter izjemno pripadnost ETI-ju, kjer je delal vso svojo delovno dobo. Podedoval sem stabilno in zdravo podjetje, kjer pa ni manjkalo izzivov. Skupino ETI smo nadgrajevali brez velikih pretresov. Mislim, da smo največji preskok naredili pri prodajni politiki – še večjo internacionalizacijo, pri dolgoročnem delu s človeškimi viri in vpeljavi sodobnih vitkih procesov v poslovanje. Zelo smo tudi dvignili ugled naše blagovne znamke ETI na trgu.
ETI je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu in vaša vizija je ta položaj še utrditi. Kakšno vodilno misel imate pred seboj vsak novi dan na delovnem mestu kot prvi mož velike družbe?
Dober vodja mora znati pohvaliti vsak uspeh svojih sodelavcev, hkrati pa ne sme biti nikoli zadovoljen z doseženim. To prepričanje me žene naprej. Tudi v zreli panogi, kot je naša, je še vedno dovolj prostora za kreativne ideje in ne samo za krčenje stroškov.
Vaša konkurenca ni kar tako – govorimo o družbah, kot so Schneider Electric, Siemens, ABB, EATON, Legrand. Kako vi dojemate »moč« konkurence? Vas po eni strani skrbi, po drugi žene naprej, ali sploh ni tako?
Panoga je zrela, konkurenca je globalna in izredno močna. Svoje priložnosti vidimo v fleksibilnosti, nišnih izdelkih, boljšem delu s kupci in trajnem dvigu ugleda naše blagovne znamke. Veliki globalisti vedno naredijo kakšne napake na posameznih trgih in mi znamo ta dejstva obrniti sebi v prid.
Ste kdaj pomislili, da bi zapustili svojo »domačo postajo«, torej Slovenijo, in odšli v tujino?
Aktivno sicer nisem nikoli iskal priložnosti za delo v tujini, če pa se bi mi ponudila, bi jo verjetno sprejel. Prej bi se seveda pogovoril z ženo.
Verjetno vas je pot zanesla že vsepovsod, a katera »postaja« je na vas doslej pustila največji vtis?
Dubaj je zame primer, kako si zastaviš vizijo in kako jo uresničiš. Veliki kanjon reke Colorado v ZDA pa najbolj veličastno čudo narave, ki sem ga videl.
Pečat v zgodovini običajno pustijo tisti, ki so naredili nekaj izjemnega ali iznašli nekaj novega. ETI se lahko pohvali z nemalo patenti. Kakšen je vaš pristop do kulture množičnega inoviranja in odprtosti okolja?
Lahko res vsak zaposleni prodre s svojimi idejami? Po čem se razlikujete od drugih?
V tradicionalnem okolju, kot je naše, je uvajanje novosti velik izziv. Nove ideje je treba močno podpirati – ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Dobre primere je treba posebej izpostaviti, včasih celo pretirano. Sam sem se na primer udeležil vseh dosedanjih podelitev priznanj na področju inovacij, tako zasavskih kot državnih. Sodelavcem to veliko pomeni.
Se pa sami vendarle soočate z izzivom pri kadrih: razpisujete štipendije, a tehničnega kadra je premalo. Kako velika je ta težava ne le za vaše podjetje, ampak za celotno državo? Če bi imeli vi vse vajeti v rokah, kaj bi bil prvi ukrep?
Sedanje stanje pri tehničnih kadrih je posledica zgrešene državne politike po osamosvojitvi Slovenije. Takrat so vsi politiki govorili, da je industrija stvar preteklosti in da bo Slovenija kot moderna država živela predvsem od storitev. Stanje se sedaj sicer izboljšuje, vendar to tudi zahteva svoj čas. Jaz bi v poklicnih šolah bolj odločno uvedel sistem vajeništva, več prakse bi uvedel tudi v srednje tehnične šole, na fakultetah pa bi imeli manj predavanj in več uporabnih seminarskih nalog z reševanjem konkretnih problemov. Na študiju menedžmenta (MBA) v ZDA smo vsaj pol časa porabili za analiziranje in reševanje konkretnih primerov. Se pa razvoja kadrov načeloma ne da reševati z gasilskimi akcijami.
Ko ste v dvomih pri poslovnih odločitvah, na koga se obrnete?
Na nekatere najbližje sodelavce, ki so z mano že dolgo in katerih mnenje izredno cenim.
Kaj lahko izpostavite kot največjo »lekcijo« v vašem življenju?
Tega vam pa raje ne bi povedal. (nasmešek)
No, potem pa morda omenite kakšno poslovno lekcijo, od katere se lahko še drugi kaj naučijo …
V veliko primerih se mi je pokazalo, da ne smeš obupati. Pri precejšnjem številu poslov je bilo videti, da ne bodo uspeli, ampak so. Nikakor ne smemo obupati, vedno je treba vztrajati.
Sedaj pa k prihodnosti: ali Nagrada GZS pomeni za vas nov zagon?
Nagrada GZS je ogromno priznanje in hkrati velika odgovornost. Meni bo dala še dodatno energijo za naprej. Skulptura bo stala v pisarni in me priganjala.
Imate kakšno skrito željo, ki si jo nameravate izpolniti?
Enkrat si bova z ženo vzela tri tedne časa za potovanje v Avstralijo.
Katero željo pa bi si zelo želeli izpolniti komu drugemu – nekomu, ki vam prvi pade na misel?
Izpolnil bom kakšno željo ženi, saj je do sedaj bolj ona izpolnjevala želje meni in otrokom.
