Doma 1+1=2 Trboveljske ravnateljice poslale odprto pismo staršem

Trboveljske ravnateljice poslale odprto pismo staršem

Že v času prve epidemije so ravnateljice iz Trbovelj napisale pismo staršem in tudi strokovnim delavcem. Tokrat so znova združile moči in strnile misli v odprtem pismu, namenjenem staršem. 

Odprto pismo staršem – 2. del

Živobarvna jesen, umirjanje narave in umiritev javnega, družbenega življenja. Dogajanje v slovenskih šolah pa je to leto nenavadno, izjemno, ne ravno jesensko umirjeno. Šola sameva, otroci se šolajo na domu. In pri tem potrebujejo dobrega vodjo, ki je učitelj, terapevt, asistent, kuhar, skratka zelo zaposlen starš.

“Danes sem po 14 dneh prišel iz bolnice. Imel sem korono. Zdravnica je rekla, da sem bil na robu. Rešila so me velika, predihana pljuča in nadpovprečna kondicija.” To je kratka, osebna izpoved bolnika, ki je preživel težko in resno bolezen. In ob taki izpovedi se zaveš stvari, ki so v življenju zares pomembne.

Šola je pomembna, a kljub temu je najpomembnejše zdravje.

Zdravje ne pomeni le zdravega, fit telesa, temveč tudi dobro čustveno in psihično počutje, pozitivno samopodobo, uživanje v malih radostih, veselje ob malih uspehih, sposobnost iskanja lepot okrog sebe in v sebi. Sedanji izjemni časi pa kličejo po ponovnem razmisleku o alternativnem doseganju vsega tega.

Je morda čas korone namig narave, da spremenimo svoje navade? Se znamo znova sami ali v družinskem krogu sprehoditi po gozdu, travniku? Se znamo sami, z bratom, sestro igrati igre, ki ne potrebujejo tehnologije? Zmoremo preživeti večer ob branju stripa, revije? Koliko časa se lahko v družinskem krogu pogovarjamo o skupnih stvareh, ki nas zanimajo, navdušujejo?

Zdi se, da ne moremo več preživeti brez telefona, brez povezav s “prijatelji” preko družbenih omrežij, brez novic o vsem in vseh, da moramo kupiti vse, kar nam mediji predstavljajo kot nujno potrebno.

Zakaj ne bi sedanjega obdobja izkoristili za spremembo pri sebi?

Naj bo v teh dneh računalnik (telefon, tablica) le za nujne naloge v službi ali šoli, umirjeni medosebni odnosi v ožjih družinskih krogih pa namenjeni pogovoru, igri, branju, risanju, petju, igranju…

Dragi starši oz. skrbniki! V šoli smo otroke učili dela v spletnih učilnicah. Učili smo tudi sebe, kar je bilo verjetno še najtežje. Zavedamo se, da vsi otroci nimajo enakih možnosti za šolsko delo doma, a se bomo potrudili pomagati. Za to pa je potrebno, da se obrnete na nas. Vse izzive lahko skupaj premagamo, dokler smo se pripravljeni pogovarjati: govoriti in se slišati.

Otroci morajo ostati v stiku s šolo. Mi smo in še bomo predlagali načine, vaša odločitev je izbira. Opravljanje dela za šolo je odgovornost otrok, ne staršev in ne učiteljev-mi smo tu le za to, da jim pomagamo. Otroci naj razvijajo svoje sposobnosti usmerjene in varne rabe informacijske tehnologije, predvsem pa naj razvijajo veščine, ki so v življenju najpomembnejše: branje, pisanje, poslušanje, pripovedovanje, izražanje svojih čustev in gradnja dobrih medsebojnih odnosov.

A cena oz. ocena ni najpomembnejša stvar v življenju.

V času izobraževanja na daljavo bodo verjetno učenci dobili tudi kakšno oceno. A cena oz. ocena ni najpomembnejša stvar v življenju. Pomembno je znanje in iskanje vedno novih poti, kako priti do njega. In ostati zdrav, poln dobre energije za premagovanje izzivov.

Spet in vedno znova se vam želimo zahvaliti za vašo podporo našemu skupnemu delu: učenju naših otrok, ki so naša skupna bodočnost.

 

Katarina Pajer Povh, ravnateljica OŠ Tončke Čeč

Petra Čede, ravnateljica OŠ Trbovlje

Mojca Lazar Doberlet, ravnateljica OŠ Ivana Cankarja Trbovlje

 

Odprto pismo trboveljskih ravnateljic

Print Friendly, PDF & Email