Za vsakim velikim in pomembnim objektom je zgodba in tako tudi za elektrarniškim dimnikom, dimnikom TET, trboveljskim dimnikom, dimnikom za Savo, dimnikom, ki je tako velik, da ga potniki na mimo vozečih vlakih niti ne vidijo, dimnik, za katerega se mora fotograf postaviti precej daleč, da ga celega zajame v sliko.
Elektrarniški dimnik je najvišji objekt v Zasavju, v Sloveniji, v Evropi in tudi po svetu je le nekaj višjih od njega. Od tal do vrha ga je 360 metrov, na tleh je njegov premer 27,5 metra, do vrha pa se zoži za nekaj manj kot 20 metrov. Dimnik je vidno rastel, približno po tri metre na dan. Pravzaprav sta dva dimnika, saj je pravi, tisti skozi katerega se odvajajo plini skrit v tem, ki ga vidimo. Tudi ta je stožčast, saj se od 7.7 metra ob vznožju zoži na pet metrov na vrhu, pet metrov pa je premer odprtine od vrha do tal.
V vetru trboveljski dimnik zaniha tudi za dobre pol metra
Imenitna zgradba v vetru zaniha tudi dobrega pol metra, je pa zavarovana tudi pred udarci strel in pred potresi. Dimnik naj bi prenesel močne potrese, takšne, ko se poruši večina zgradb.
Prvič se je pokadilo 1. maja 1976
In še kak podatek o objektu: gradili so ga brez premora v treh izmenah, in sicer je bilo v eni izmeni deset delavcev, zidarji, betonarji in ključavničarji. Zgrajen je bil v dvajsetih mesecih in prvič se je iz njega pokadilo na predvečer 1. maja 1976.
Skoraj 17 milijonov mark za gradnjo dimnika
Gradnjo dimnika je vodilo nemško podjetje Karrena iz Düsseldorfa, nadzor pa je imel trboveljski IBT. Pri gradnji pa je sodelovalo še veliko drugih podjetij in njihovih strokovnjakov: Gradis Celje, Vatrostalna Zenica, Geološki zavod Ljubljana, IBE Ljubljana, Brodomaterial Ploče, Varstroj Lendava, KOP Hrastnik, REK Zasavje. Celoten projekt naj bi po predračunu stal okrog 13,5 milijonov mark (približno toliko evrov bi bilo danes), vendar se je v času gradnje zaradi povišanja cen materiala (cement, betonsko železo) povečal za četrtino.
Ideja, da bi dimnik postavili na bližnji hrib, do njega pa rov.
Kaj kmalu so ugotovili, da se v tem delu savske doline inverzija pojavlja na približno 260 metrih. Takratni osemdeset metrov visok dimnik je bil premajhen in leta 1973 so se odločili, da zgradijo dimnik, ki bi segal nad inverzijsko plast. Inačic je bilo kar nekaj, tudi ta, da bi dimnik postavili na bližnji hrib in do njega speljali navpični rov. Tudi sicer je predlog o gradnji tako velikega objekta v savski dolini naletel na različne odzive, eni so se bolj navduševali nad gradnjo čistilnih naprav, češ da dimnik ne bo rešil glavnega problema, to je onesnaževanja bližnje okolice.
Desetkratno preseganje dovoljenih koncentracij žveplovega dvokisa
Onesnaževanje z žveplovim dvokisom je povzročalo hude poškodbe v bližnji okolici. Koncentracije v Trbovljah so po več desetkrat presegale dovoljene, najhuje pa je bilo na Dobovcu in v pasu te nadmorske višine. Drevje je umiralo, hruške in jablane so cvetele pozimi, zaradi umirajočega rastlinstva je prihajalo do erozije, bukve na Bukovi gori so ostale le v imenu. V tem času se je merila le koncentracija žveplovega dvokisa in da se o drugih polutantih ni govorilo, čeprav jih je bilo veliko.
Dimnik vestno opravil svojo nalogo
Kljub dvomom o učinkovitosti dimnika se je kmalu pokazalo, da odlično opravlja svojo nalogo, saj se je obremenitev ožjega okolja bistveno zmanjšala, pobočja so se ozelenila, koncentracije žveplovega plina so padle, še bolj se je okoljska situacija popravila po zaprtju deponije premoga ob Savi in gradnji deponije na Lakonci ter izgradnji čistilne naprave elektrarne.
Dimnik pa ni bil namenjen zgolj obstoječemu 125 MW bloku, saj se je že v času njegove gradnje nastala pobuda, da bi do leta 1983 zgradili nov 150 MW blok, ki bi bil poleg proizvodnje elektrike namenjen tudi ogrevanju vseh treh zasavskih mest. In še večkrat. Pogosto. Zakaj do tega ni prišlo, pa je nova stara zgodba. Zdaj ostaja dimnik za , recimo, ples En-knapa, za base jumping, za alpinistične vaje, za kdo ve kaj vse, le za to, čemur je bil namenjen, ne …. več.
Avtor: Aleš Leko Gulič
Foto: arhiv Milana Cerinška, arhiv Borisa Skalina, arhiv Zon.si
