Zasavje je bogatejše za še en velik dosežek. Dušan Kastelic je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Dušan Kastelic je 55-letni Zagorjan – mož in oče, ustvarjalec, umetnik, ki se je šele po skoraj štiridesetih letih svoje bogate kariere odločil, da je čas za razstavo svojih del. Trenutno jih lahko občudujemo v Novi galeriji Delavskega doma Trbovlje.
Sicer mu šola ni delala problemov, je pa velikokrat zamujal. To pa zaradi tega, ker že od rojstva dalje najbolje funkcionira ponoči. »Mama pravi, da sem že takoj zamenjal dan za noč in se to do danes še ni spremenilo« pravi Dušan.
In že kot otrok si je želel neobičajne kariere; animacije, stripi, in kasneje računalniške verzije le teh. Zanimati ga je začela predvsem računalniška 3D animacija. Vse kar je ustvaril, se je učil sproti, sam. Zato je na začetku trajalo precej časa, da je dokončal svoja dela. Perkmandlc, kot njegov prvi 3D animiran filmček, je nastal v sodelovanju s skupino Orlek in ustvarjal ga je kar leto dni. Potem je šlo seveda lažje in hitreje.
Z risanjem stripov je začel v časopisu Mladina, pod psevdonimom. Kasneje se mu je ponudila priložnost delovanja v tujini, a mu niso ustrezali pogoji, saj ne bi imel takšne svobode, kot jo je imel tukaj.
Ko je popularnost stripov padla, se je lotil računalniške animacije in kratkih animiranih filmov.
»To so bili časi začetkov interneta in vse je šlo takooooo zelo počasi, da je joj. Veliko potrpežljivosti je bilo potrebno,« se spominja Dušan, ki to delo opisuje v svojem kratkem animiranem filmčku »Animatorjeva animirana avtobiografija«.
Vsi dosežki in dosedanje nagrade so čisto »naključje«
Zase Dušan pravi, da je precej pasiven človek. Ampak kljub temu se mu dogaja kup stvari, v katere »pade po naključju« pove in doda: »nekako se vedno znajdem tam kjer se stvari dogajajo«.
Za nagrado Prešernovega sklada so ga predlagali kolegi iz društva animatorjev, kar si šteje v veliko čast …
Kaj pa njegova družina in prosti čas?
»Mislim, da zaradi mojega dela družina ni oškodovana. Verjetno imam za družino več časa kot večina. Več kot bi ga imel, če bi še vedno delal kot učitelj ali grafični oblikovalec. Je pa res, da takrat ko delam, potrebujem popoln mir in bogvaruj, če me kdo zmoti. Zato najraje delam ponoči. Takrat je mir, nihče me ne moti. Tudi zase in za hojo v hribe, najrajši na Čemšeniško planino, bi ga imel manj« razmišlja Dušan, ki je tudi velik ljubitelj narave.
Zakaj kljub vsemu ostaja v Zasavju?
»Kam pa čem. V Trbovljah sem se rodil in preživel prvo polovico življenja. V Zagorju živim zadnjih 25 let. Vmes pa sem še nekaj let živel v Hrastniku. Tu imam družino, prijatelje, življenje. Saj nam je čisto lepo. Za svoje delo potrebujem samo solidno internetno povezavo. Zasavci smo nekako obsojeni na to Zasavje. Če bi hotel prodati stanovanje v Zagorju in se preseliti v Ljubljano, bi za ta denar tam dobil kvečjemu garažo.« pove in nadaljuje: » zato je zelo pomembno, da si naše Zasavje naredimo čim bolj prijazno za bivanje. Mislim, da nam to dobro uspeva«.
