Doma Zasavsko V Trbovljah zaposlenih preko 11.500 ljudi

V Trbovljah zaposlenih preko 11.500 ljudi

Tine Lenarčič

Zakaj rivalstvo med Trboveljčani in Zagorjani? Kaj se je v Trbovljah v zgodovini najbolj spremenilo? Vse to in še več nam je ob prijetnem druženju povedal Tine Lenarčič.

Pred dobrim tednom dni je eden izmed velikih Zasavčanov praznoval svoj 90. rojstni dan. Trbovlje in dogajanje v mestu ima v mezincu. Je vsestranski človek, ki ga je užitek poslušati. Je upokojeni inženir organizacije dela, eden od utemeljiteljev trboveljske knjižnice, bil je tajnik gradbenega odbora Delavskega doma, ustanovitelj društva likovnikov RELIK, nepoklicni tajnik Zavoda za kulturo, pobudnik gledaliških in opernih abonmajev, član številnih odborov s področja kulture in še bi lahko naštevali. Med drugim je tudi zaslužen, da se je dediščina knapov ohranila vse do danes.

Rodili ste se leta 1924 v rudarski družini? Kako to, da sami niste postali knap?

Družina je bila velika. Imel sem tri brate in štiri sestre. Kljub temu, da ja bil oče knap, se nihče ni odločil, da bi ta poklic opravljal tudi sam.  Oče je vedno pravil, bodite vse drugo, samo knapi ne. Jaz sem bil najmlajši, hodil sem v osnovno šolo na Vodensko, nato pa še v meščansko šolo. Po vojni sem naredil nekaj tečajev, šel v večerno ekonomsko šolo in kasneje ob delu zaključil še kranjsko organizacijo.

Sta pa uspešna tudi oba Lenarčičeva sinova. Marko je geodet, ki ne  opravlja svojega poklica. Medtem ko Matevža, ki je po poklicu biolog, javnost pozna predvsem po tem, da je z ultralahkim letalom obletel svet.

Kako vidite Trbovlje, če ga primerjate v teh letih?

Ogromno se je spremenilo. Glavna cesta je bila včasih blatna, makadamska in prašna in je bila na lokaciji današnje enosmerne ceste. Od rampe pri železniški postaji, pa od separacije, je vse do rudniškega gasilskega doma vozila rudniška železnica, ki jo je rudnik ukinil leta 1952. Bila je tudi glažuta, tam smo živeli vse do leta 1939. Na tem območju je bila tudi prva termoelektrarna v Trbovljah, nato so jo porušili in nastala so nova podjetja. Spremenila se je tudi lokacija pokopališča, preselili so ga v Gabrsko. Smo pa v Trbovljah imeli kar tri nogometne stadione: eden je bil na območju današnjega stadiona, le drugače je bil obrnjen, eden je bil na območju današnje občine, tretji pa na Kipah. Prvo urejeno nogometno igrišče pa je bilo v Trbovljah na mestu, kjer danes stoji tržnica. Spremenilo se je ogromno stvari v teh letih.

 

Trbovlje imate radi? Ste kdaj razmišljali, da bi se preselili?

Absolutno, imam ga zelo rad. Nikoli nisem razmišljal, da bi se preselil. Ah, kje pa. Jaz sem se tukaj rodil, tukaj sem hodil v šolo, tukaj sem delal. Celo delovno dobo sem bil zaposlen v Trbovljah. Nikoli me ni mikalo, da bi odšel. So me pa drugi nagovarjali, da bi šel. Ampak jaz nisem želel. Ne, ni govora.

Menda ste tudi strasten planinec.

Od leta 1938 sem član Planinskega društva v Trbovljah in planinske organizacije. Dolga leta sem bil tudi tajnik društva. Vedno sem rad hodil v hribe. Velikokrat sem bil tudi na Triglavu. Ampak ne vem kolikokrat, saj nerad štejem te stvari.

 

Trbovlje so bile včasih ena izmed najbogatejših občin.

Da,  to drži. Niso sicer bila najbogatejša občina, bile pa so tretja najbogatejša občina po dohodkih v Sloveniji. Tako je bilo vse do štrajka, leta 1958. Bilo je ogromno industrije. V Trbovljah je bilo v najboljših časih zaposlenih preko 11.500 ljudi. Vrste podjetij, ki so v Trbovljah zaposlovala ogromno ljudi, in to dobrih podjetij, danes ni več.

V tej tovarni pa so izdelali tudi prvi pralni stroj v Jugoslaviji, ki je pral do 5 kg perila.

Kot se že sami omenili je bilo tukaj ogromno podjetij. Se je že takrat vedelo, da ne bo vedno vse tako in se je mogoče razmišljalo o prestrukturiranju?

Seveda. O tem se je razmišljalo. Rudnik je ogromno naredil za prestrukturiranje svojih delavcev. Tako je iz rudniške delavnice nastala Strojna tovarna. Prav tako sta iz rudniških delavnic nastali tovarna pohištva, ki danes sameva in Mehanika. Nastala je tudi Livarna. V času, ko smo gradili Delavski dom, je rudnik močno zmanjševal stroške.  Tako ja nastala tudi tovarna gospodinjskih aparatov, še veliko pred Gorenjem.

 

Pa še vprašanje bolj za hec kot za res. Zakaj rivalstvo med Zagorjani in Trboveljčani?

Zagorjani ne prenesejo Trboveljčanov, predvsem zaradi tega, ker so bile Trbovlje najmočnejša občina v Zasavju. Zagorje je bilo zmeraj zadolženo. Pomagala pa sta mu s sredstvi Trbovlje in Hrastnik, ki sta denar vlagala tudi v zagorske jame, ampak Zagorjani niso bili nikoli zadovoljni. Vedno so se šteli za nekaj več. Bili so Kranjčani. Potok v Bevškem je bil meja med Kranjsko in Štajersko. Tako so bile Trbovlje Štajerska in navezani na mariborsko škofijo, Zagorje pa Kranjska in navezani na ljubljansko škofijo. To je bilo zelo pomembno. V Zagorju so imeli tri gradove, medtem ko smo v Trbovljah imeli Lovski gradič, ki ni bil stalno naseljen in je bil lovsko zavetišče za Laško gospoščino, saj je bilo Trbovlje pragozd.

No, pa da ne bo  pri vsem  tem pomote, jaz se z Zagorjani zelo dobro razumem. Zagorjani so zelo v redu dečki. Tudi Hrastničani.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen na svojo družino, na ženo in oba sinova. Za vse ostalo, kar sem naredil, pa sem zadovoljen.