Že drugo leto bodo za več kot enkrat povečali proizvodne prostore. Obeta se tudi zaposlovanje.
Vedno smo bili vztrajni, pravi oče Kovita Sandi Grm, solastnik in direktor. Začeli so s plinohrami, visokotlačnimi posodami, danes njihovi izdelki skoraj nimajo meja. Imajo pa eno veliko omejitev – prostor. Štiri tisoč kvadratnih metrov je premalo za večje zgodbe, povpraševanje morajo zavračati. S septembrom se bo tako začela pisati nova zgodba, ko bo Kovit začel z gradnjo še dodatnih 6500 kvadratnih metrov. Pričakujejo, da bodo povečali tudi prihodke in zaposlene.
Zanimivo je, da njihovi produkti presegajo tudi 5-metrski premer, zato pogosto vozijo ponoči, s posebnimi prevozi in dovoljenji. V Zasavju so dolgo sodelovali v cementarni, nekaj tudi s toplarno in elektrarno. Danes imajo v Zasavju kot partnerja le Rudis. Večino izdelkov pa izvozijo, od 70 do 80 odstotkov, v Avstrijo, Nemčijo, Švico, Italijo, Hrvaško …posredno preko svojih kupcev tudi Indonezijo, Avstralijo in druge bolj oddaljene države.
Pomemben je vložek v razvoj, je odločen Grm. Nove tehnologije so prihodnost, to je Trboveljčanom jasno, že pred desetletjem so namreč v tovarno pripeljali varilnega robota, že kar pred nekaj leti pa so, kot edini v širši okolici, kupili napravo za vibriranje s katero odpravljajo napetosti po varjenju. Imajo tri velike CNC obdelovalne stroje na katerih lahko obdelujejo kose do teže 20 ton.
Vse po naročilu
Kovit projekti ne proizvaja serijskih izdelkov. Vse delajo po naročilu za določenega kupca. Za vsak projekt se izdela nova tehnologija ter novi programi za CNC stroje skladno z dokumentacijo in glede na potrebe končnega uporabnika. Njihov plus je vsekakor tudi okoljski. Jeklo, ki ostane, prodajo nazaj, od izpustov pa ostane le prah, ki se posesa skozi filtre. Energije porabijo toliko kot vsaka malo večja delavnica.
Študenti in dijaki so v trboveljskem kovinskem podjetju dobrodošli. Nudijo jim prakso, študentsko delo in tudi redno štipendirajo dijake in študente. Direktor se zaveda pomembnosti znanj nove generacije in dijake, ki jih imajo na počitniškem delu izjemno pohvali: “Mnogokrat smo presenečeni, kako so iznajdljivi in uporabni”. Trenutno imajo na spisku štiri štipendiste, zelo veliko sodelujejo tudi z lokalno Srednjo tehniško in poklicno šolo Trbovlje, še pove Grm.
Računajo na 5 milijonov prihodka
Zadnja leta so njihovi prihodki obstali na dobre 4 milijone evrov letno. “En del je posledica tega, da imamo prostorske težave, ne moremo več ljudi zaposliti. Druga stvar pa je to, da smo spremenili strukturo – imamo več dodane vrednosti, delamo bolj zahtevne projekte kot smo jih delali včasih. Računamo, da bomo letos zrasli na okoli 5 milijonov evrov.” V naslednjih dveh letih ne bodo nove investicije še popolnoma izkoristili, je pa direktor optimističen: “Računamo, da bomo v naslednjih 10 letih vse podvojili – proizvodnjo in dobiček, brez večjih težav, če bodo le razmere na trgu enake in bo situacija primerna”.
V Kovitu so odprti tudi za strateškega partnerja. Ponudbe do danes še niso dobili, bi se pa bili pripravljeni pogovarjati s kom, ki bi razumel njihovo dolgoročno vizijo razvoja.
In kaj je glavni izziv za trboveljske kovinarje?
Po besedah Sandija Grma je to dobra delovna sila, ljudje s primerno izobrazbo ter seveda dobri kupci, ki so pripravljeni plačati malo višjo ceno, kot če bi naročili nekaj v Bosni ali na Madžarskem.
