Ko je Kisovčan Uroš Ržišnik, nekdanji rudar, napisal pesem o svojih zadnjih dneh v rudniku in le to pokazal še enemu domačinu Luku Groboljšku, se je glasba napisala kar sama po sebi.
Avtor besedila je v pesmi opisal svoje spomine na »knapuske« dni. Kako so za svoj kruh resnično trdo garali, da je vsak rudar ponosen na to, ter kako jih za vedno povezuje rudarska kri (knapuska kri). »Ko mi je Uroš pred časom poslal tekst, sem samo vzel list in svinčnik ter začel pisati melodijo, ker se je kar samo pisalo« pripoveduje avtor glasbe in aranžmaja Luka Groboljšek, ki je s skupino Lagard povezal številne glasbenike in ustvarjalce, da so skupaj pesem »Naša knapuska kri« zapakirali v celoto.
Na vprašanja je odgovarjal Luka Groboljšek:
Kaj ste želeli s pesmijo sporočiti?
Vsi, ki smo delali na tem projektu smo želeli preseči naše zmožnosti, ker smo verjeli da bo končni izdelek res lep. S sporočilom se nismo nikoli ukvarjali, je pa sporočilo prišlo samo od sebe verjetno. To, da moramo biti ponosni na svoje korenine tudi, ko drevo odcveti.
Ima pesem kakšen poseben pomen?
Glede na prve odzive ima velik pomen za veliko ljudi, ki so bili kakorkoli povezani z rudarstvom v naši dolini in širše. Iz naše strani pa je le skromen poklon našim prednikom, vsem rudarjem, ki še vedno pripovedujejo neverjetne zgodbe ter naši lepi zagorski občini.
Za realizacijo skladbe ste se povezali z več glasbeniki.
Vsako leto se povežemo (op.a. skupina Lagard) z res veliko glasbeniki, da bi ustvarili nove skladbe. Tudi Naša knapuska kri ni bila izjema. Poleg rudarskih pevcev so se nam pridružili tudi glasbeniki pihalnega orkestra Svea, v studiu pa smo imeli takšen godalni kvartet, da so še studijci ostali brez besed.
Še veliko drugih glasbenikov je dodalo svoj pridih in za to smo jim neskončno hvaležni, saj brez takšne podpore kaj takšnega, kar smo izdali sedaj, ni mogoče.
Videospot ste posneli v Kisovcu. Koliko časa je trajalo snemanje in kako je sploh vse skupaj potekalo?
Glede na to, da se takšni videi snemajo po več dni skupaj smo bili mi gotovi v rekordnem času. Vse je bilo posneto v dobrih štirih urah, res pa je da smo na celem projektu delali dobrih 5 mesecev! Je pa treba izpostaviti tudi , da smo imeli vse res dobro pripravljeno ter da je bila filmska ekipa res odlična. Režijo in kamero smo prepustili Gašperju Plevelu, za neverjetne posnetke z dronom pa je poskrbel Tomaž Zupan.
Od kje ideja za scenarij?
Izročilo skladbe je zelo bogato, zato je bilo treba vse skupaj z videom še dvigniti za kakšen nivo. Zato smo vključili prelep kisovški stolp, zračne posnetke zagorske doline in Uroša na stolpu, ki nam vsem skupaj pripoveduje o svojih zadnjih dneh v rudniku. Za to, da smo lahko izpeljali scenarij pa se moramo zahvaliti tudi Karmen Cestnik in rudarskemu muzeju za dovoljenje.
Za arhivske posnetke pa se moramo zahvaliti Vukašinu Šobotu, saj smo imeli z njimi največ težav, ker so zelo zelo težko dostopni.
So sodelovali tudi pravi “knapi”?
Vsekakor! Uroš Ržišnik je delal v jami, od tu tudi toliko zgodb in besedil, ki jih je napisal. Zato sem tudi želel, da spremljevalne vokale odpojejo pravi knapi. Poleg Uroša so se nam zato pridružili še Jože Grošelj, Miran Kokole, Drago Korinšek in Uroš Bokal. Sami ljudje odprtih src, večnega nasmeha na obrazu in nepozabnih zgodb!
Je pesem del ohranjanja rudarske dediščine?
V mojih očeh vsekakor. Z glasbo smo v naši dolini res uspešno delili rudarsko izročilo in upam da se ne bo kmalu končalo, saj je zgodb še veliko. Je pa potrebno nekaj narediti z dostopnostjo rudarskega arhiva, tu je še največ težav. Bodoče generacije bodo morale imeti dostop do tega, ker iz dveh, treh dokumentarcev RTV-ja ne bodo izvedeli veliko. Bistvo so naši, zasavski arhivi. Brez lepotičenja in dramatiziranja, surovi kot je bilo takrat življenje.
