Doma Fotogalerija VIDEO: ZON.si na novinarski turneji po Južni Italiji

VIDEO: ZON.si na novinarski turneji po Južni Italiji

Naš portal je na mednarodnem zemljevidu že postal prepoznaven, zato povabilo na press tour v južno Italijo ne preseneča. Regija Puglia želi več turistov in tako so del javnih sredstev vložili v promocijo ter povabili novinarje iz vse Evrope.

In dolžnost nas, ki so nas povabili je, da o Pugliji kaj napišemo, pokažemo na svojih kanalih. Zato danes vi berete to.

Gallipoli je mesto v južni Italiji, le 70 km stran do Albanije. Najbolj južna vas Puglije je Leuca, kjer se stakneta Jonsko in Jadransko morje. Več kasneje.

Nikoli nisem pomislila, da bi za destinacijo naših poletnih počitnic izbrala Italijo, pa čeprav sem že potovala tudi po južni Italiji. Gallipoli je mesto, ki živi in na mojo srečo so bari, restavracije in tudi trgovine odprte vse dni, pozno zvečer – tudi ob nedeljah.

1300 kilometrov v le nekaj urah

Kako do Galipolija? Sama sem šla iz letališča v Trstu za Rim in presedala za Brindisi. Od tam je še kakšnih 40 minut vožnje do Gallipolija, javni transport je slab, zato je najboljši dogovor kar s hotelom. Druga varianta z nizkocenovnim letalom je iz Trevisa, kjer direktno leti v Brindisi. Cena povratne letalske karte konec februarja znaša dobrih 60 evrov, med prvomajskimi prazniki okoli 100 evrov. In še tretja varianta z avtom. 1300 kilometrov v eno stran.

Da sem ubrala pot po zraku verjetno ni treba posebej razlagati. Vsa vesela, da me bo v Brindisih končno nekdo počakal s tablo, kjer bo pisalo moje ime. V mislih sem si naslikala simpatičnega možakarja, ki bo z nasmeškom do stropa držal karton z

Na sredini fotografije je naš hotel.

napisanim mojim imenom in me pričakal z objemom – smo pa le v Italiji. No zgodilo se je vse prej kot to. Pričakal me je mrki Italijan, ki ni znal po angleško prav nič. Namesto pričakovanega objema je pomahal z roko in stekel čez cesto. S kovčkom in vso prtljago, ki sem jo navlekla zraven (je za 5 dni treba nekaj bolj športnega, pa nekaj službeno elegantnega, pa nekaj barvnega, pa nekaj za zvečer, pa nekaj za slabo vreme, pa nekaj za sonce, meglo, toplo, mrzlo …), sem hitela za njim kot zmešana. On pa se ni do avta niti ozrl – sem zadaj ali pa ne. Ko sem prispela v hotel v Gallipoliju sem ugotovila, da angleško ne zna niti receptor. Ok, vzamem nazaj – nekaj pa je le znal. Dve besedi – YES in NO.

Lep hotel na glavni ulici Corso Roma, na točki med novim in starim Gallipolijem. Stari Gallipoli je pravzaprav otok, ki ga povezuje most. Bellavista club ima z okna čudovit razgled na marino in helioport. Prvi dan je pogled na lepo pokrajino žal oviral dež. Emanuel, ki nas je zjutraj pričakal, je rekel, da ne pomni kdaj je toliko deževalo. Dan pred tem je bilo 18 stopinj in sonce. Super, res! In za vse dni, ko me ne bo več tukaj, je napovedano seveda sonce.

Tako smo se prvi dan bolj kot ne vozili malo sem, malo tja. Spili petnajst kavic in vsake dve uri jedli. Ampak vtis prvega bolj slabega dne je povsem popravil večer. Odpravili smo se na kmečki turizem, kakšnih 15 minut izven Galipolija – Sante Le Muse – prava pravljica! Zunaj in znotraj. Družinsko vodena restavracija, kjer te sprejme najprej hčerka, nato ti v roke seže kuhar-oče in pozdravit pride tudi mama-zeliščarka, specalistka za divje užitne rastline, ki jih s pridom uporabljajo tudi v svojih jedeh. Edina, meni poznana je bil regrat. Hrana pa božanska. Sem očetu kuharju na koncu rekla, da to kar počnejo v kuhinji, zagotovo ni kuha. “It’s magic!”.

Tudi za nas je posijalo sonce in mojega navdušenja nad plažami in toplim vremenom ne morem skrivati (še dobro, da slika in papir ne preneseta navdušenega kričanja). Gallipoli ima kar nekaj svojih plaž, najlepša pa naj bi bila Maldives del Salento, obenem tudi najbolj turistična. Trenutno je bilo na tej plaži le 5 turistov – jaz in moji prijatelji in kup smeti, ki jih je prineslo slabo vreme prejšnjega dne. Nekateri imamo res srečo.

Siesta in umirjen ritem srca

Sicer pa, če ne dolgovezim in svoje potovanje strnem. Južna Italija je nekaj povsem drugega kot severna Italija. Tukaj vse deluje počasi – celo govorijo s tempom, ki ga lahko dohajam. Neverjetno! Znanje angleščine večine je na ravni mojega 6-letnika, je pa treba priznati, da tudi, če ne razumejo kaj govoriš in že res, da niti nimajo pretiranega namena, da bi te razumeli, se pa na široko smejijo in ponavljajo “Si, si, si …”. Tudi delovni čas se krepko razlikuje od našega. Mesto začne dihati okoli 9. ure, morda še kasneje. Okoli 13. ure pa večina odide na kosilo domov in si vzame siesto – torej počitek. No ne le počitek, dejansko gredo spat. A si predstavljate, da ob enih odidete iz službe in zlezete pod kovter? Ampak, to ne pomeni, da ne delajo. Pozno popoldan se vrnejo na delovno mesto in naredijo kar je treba. Ni jim problem delati tudi do osmih, devetih zvečer.

Evangelista, naš gostitelj je poskrbel, da smo ves čas dobro jedli. Od mesa, zelenjave, morskih sadežev in seveda rib. V nekaj dneh sem pojedla toliko kot normalni ljudje v celem mesecu. In si seveda pridno pridelala tudi kakšen dodaten kilogram. Hrano v hotelu sicer ni za prehvaliti – restavracije, gostilne, bari pa imajo vrhunsko kulinariko. Zanimivo je, da ima vsak bar, vsaka kafeterija poleg pijače tudi hrano – in to ne le zapakirane sendviče kot pri nas, ampak sladice, tortice, slano pecivo, razne zvitke …vse sveže. Hrana in pijača pa poceni! Kava v Martinucci lokalih, ki so praktično v vsakem mestu in res na nivoju stane 80 centov. Najboljši Latte Macchiato kdajkoli in sploh ne vem, če bom zmožna v kakšnem našem lokalu še kdaj odšteti več kot evro za to, kar prodajajo pod imenom bela kava.

Cerkev, cerkev in še enkrat cerkev

Jasno, Italijani so zelo verni, v vsaki vasi, tudi tam, kjer je le kakšnih 1000 prebivalcev, je zagotovo več kot ena cerkev. In, če sem česa v teh dneh videla res veliko, so to zagotovo cerkve. In, kjer je vera je tudi zabava. V Lecci – eno navečjih mest v delu, je bila le nekaj korakov stran od cerkve javna hiša. Ta pa, da ni preveč izstopala, je bila označena z umetnostjo. Jo vidite?

Vidite oznako?

Mama in stara mama našega gostitelja sta me naučila pripraviti domače testenine, jedla sem neprimerne dele telesa ovna in uživala ob vinu primitivu. Gostil pa nas je tudi zabavni župan “Comune di Taurisiano”.

In, če se vrnemo k počitnikovanju sem sklenila, da se zagotovo vrnem. Naš gostitelj ima tudi mali hotelček tik ob morju, v mestecu, ki me je pravzaprav najbolj navdušilo. Tam, kjer legenda pravi, da se je domačin, ki je že bil obljubljen drugi, zaljubil v morsko deklico, zato se je njegova izbranka

odločila poslužiti magije in ju ločiti, vsakega na svoj polotok, med njiju pa se je postavila sama in ju tako za vedno ločila. Tam se stakneta tudi Jadransko in Jonsko morje. In tam stoji čudovit svetilnik. Leuca, se vidimo kmalu!

Projekt so uradno poimenovali SALENTO TRA SPORT, DEVOZIONE MARIANA ED ENOGASTRONOMIA

 

 

Print Friendly, PDF & Email