Doma Aktualno Vsaka sveča ima svoj namen, četrta je upanje

Vsaka sveča ima svoj namen, četrta je upanje

Tomaž Šojč

Vitanjčan Tomaž Šojč je že kot otrok rad hodil k maši. V drugem razredu je napisal, da nekoč želi postati škof ali duhovnik. Se je pa zgodilo, da je najprej za nekaj časa postal kuhar. Želja iz otroštva pa ga je vodila naprej, tako, da je leta 2009 imel novo mašo v domačem Vitanju. Zadnja štiri leta deluje kot župnik župnije svetega Martina in svete Marije v Trbovljah. 

»Trbovelj in Zasavja nisem poznal,« pripoveduje župnik Tomaž Šojč. »Takoj, ko sem izvedel, kam me pošiljajo, sem začel raziskovati, da bi dobil čim več informacij o mestu, kjer bom deloval. Moram reči, da so me Trboveljčani lepo sprejeli. Lepo sodelujemo in sem vesel, da sem tu!«

Letos je vse drugače kot sicer. Kako bolezen, ki je spremenila svet, vpliva na vaše delo?

»Maše potekajo v osami. Če je komu namenjena, potem pokličem sorodnika, tistega, ki jo je naročil. Sicer pa ves čas mašujem sam, saj to je naša dolžnost, maša mora biti. Priznam, da takšne maše trajajo precej dlje, kot sicer. V novembru sem maševal tudi v vseh podružničnih cerkvah.

Krsti in poroke so žal odpovedani do nadaljnjega. Verouk je potekal na daljavo, tako nam je uspelo, da smo v nekem vmesnem času imeli prvo obhajilo in birmo. Miklavževanje pa smo imeli kar na Facebooku. Ni pa bilo martinovanja, žegnov, žal tudi polnočnice ne bo.

Pogrebi potekajo normalno. Ljudi, ki se jih udeležijo je manj in vse poteka bolj umirjeno in slovesno.«

Kaj pa spoved, spovednice so majhne …

»Spoved poteka le po dogovoru in z upoštevanjem vseh priporočil. V cerkvi svete Marije imamo spovedni kabinet, ki je postal med verniki priljubljen. Tudi razdalja je večja, imamo dve okni in tam najraje spovedujem. Spoved je lahko tudi kot pogovor. Nikoli pa ne obsojam tistega, ki ga že dolgo ni bilo. Predvsem ljudje, ki nimajo nikogar in imajo kakšen problem (greh) radi pridejo ali pa samo pokličejo. Majhen greh je kamenček, veliki je skala. Dobro je, da to breme nekomu zaupaš in si olajšaš življenje.«

Poleg rednih zadolžitev, ki so, in to predvsem v dopoldanskih urah, se trboveljski župnik ukvarja z dokumentacijo. Na koncu leta se morajo škofiji izročiti matične knjige: krsti, poroke, vdovstvo, smrt …

»Običajno v adventni mrzlici s tem zamujamo, letos pa bo vse pravočasno oddano. Kolega mi je pred kratkim poslal dokument o poroki, kjer je nevesta krščena v Trbovljah in je na ovitku napisal: Hvala Bogu za korono! Ugotovil sem, da se je par poročil pred osmimi leti in toliko tudi dokument zamuja. Torej je korona vsaj za nekaj dobra. Vsi bomo imeli pravočasno urejeno dokumentacijo,« v šali pove trboveljski župnik.

Tudi delovanje Karitasa je v tem času omejeno. Pisarna je odprta dvakrat ali pa trikrat tedensko, izdelovali so adventne venčke, in božično novoletne voščilnice.

Sicer pa je prva decembrska nedelja čas, ko člani Karitasa sodelujejo pri maši in polovica nabirke gre v korist Karitasa. Na ta način so v Sloveniji obeležili 30-letnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji in se zahvalili 11.000 prostovoljcem, ki v 465 župnijskih Karitas vsako leto opravijo preko 0,5 milijona prostovoljnih ur za ljudi v stiski. Trenutno oblačil ne zbirajo, aktualna pa je hrana. Redno delijo evropsko hrano, to je hrana iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim, imajo pa tudi pogodbo s Hoferjem, kjer vsako jutro prevzamejo hrano, ki je prejšnji dan odpisana in jo razdelijo (običajno osebni prevzem).

Poleg tega na dežurnem telefonu 051 658 2899 pomagajo ljudem v duševni stiski. Tako župnija, kot tudi Karitas imata tudi svoje strani na Facebooku.

V Župnijski cerkvi svete Marije imajo v prostorih knjižnice Antona Slomška že predčasno urejen prostor za stanovalce DU Franc Salomon Trbovelj, ki so pozitivni na virus COVID-19. Trenutno je tam 12 oseb, skupaj se jih lahko namesti dvajset.

Župnika Tomaža se je v tem božičnem času dotaknila zgodba o štirih svečah. »V cerkvi, kjer ni bilo veliko ljudi, se je slišal pogovor med svečami. Prva sveča je rekla: Meni je ime Mir. Miru na svetu ni, zato bom ugasnila. Druga sveča, ki se je imenovala Ljubezen je menila, da ljubezni na svetu ni dovolj, ljudje se v družinah prepirajo, narodi so v sporu in ugasnila. Tretji je bilo ime Spoštovanje in tudi njej je plamen ugašal. Ljudje se med seboj ne spoštujejo, ne spoštujejo nikogar, je rekla in tri sveče so ugasnile. Ko je prišel v cerkev neki fantek je žalostno zajokal, ker so tri sveče na venčku ugasnile. Četrta, ki je še gorela, ga je potolažila: Meni je ime Upanje, dokler gorim, bomo zlahka spet prižgali ostale tri.”

Tako pa je trboveljski župnik tudi zaključil naš pogovor: “Upanje v boljše čase in boljši svet v novem letu. Mogoče nam vsemogočni pošilja te čase zato, da bi se spet začeli zavedati, kje smo, kam gremo, kaj je bistvo božičnih praznikov, in da postanemo še boljši ljudje.”

Print Friendly, PDF & Email