Doma Aktualno Vsega je kriv stari ata!

Vsega je kriv stari ata!

Štiriintridesetletnemu Zagorjanu, Luku Groboljšku, je bilo ukvarjanje z glasbo položeno v zibko. Odraščal je v družini, kjer je bila glasba vsakodnevno »na jedilniku«.

Stari ata, mojster klavirske harmonike, je v vnukovih očeh posebno dobro zapisan. »On je tisti, ki mi je kar se »muske« tiče največ dal. On me je naučil »zastupt« glasbo in kako v njej uživat. Pokazal mi je, da je fino, če se  kar usedeš in igraš za svojo dušo.«

Luka »obrajta« dobro glasbo in preposluša ogromno različnih CD-jev od Avsenika, rock and rolla, filmske glasbe, klasike, novodobne glasbe, odvisno od njegovega razpoloženja. Na slovenski glasbeni sceni najbolj ceni glasbeni legendi Jožeta Privška in Mojmirja Sepeta, med tujimi glasbeniki pa občuduje  ameriškega pevca jazza, soula in bluesa Raya Charelsa.

Vleklo ga je v slikarske vode

»Ko bom velik, bom slikar,« je bil Luka prepričan v osnovni šoli. Rad in lepo je namreč risal, a pot ga je zanesla v trgovske vode. Poklic, ki ga opravlja pa nekako združuje njegovo stroko s hobijem in njegovo veliko ljubeznijo-z glasbo. V eni izmed ljubljanskih trgovin prodaja glasbila. »Nisem tiste vrste prodajalec, ki bi nekaj prodajal samo zato, da bi prodal. Vesel sem, ko se stranke tudi po dveh letih zadovoljne vrnejo k meni v trgovino in se name obrnejo za nasvet.«

Luka se z glasbo ukvarja tako kot izvajalec, še raje kot avtor, kjer ima proste roke in lahko izrazi vse svoje občutke. »Imam ogromno idej in želja za pisat, posnet, delat. Najbolj uživam, ko nekaj napišem, posnamem in če vse skupaj dobro izpade, potem je to res užitek poslušat.«

Formalne glasbene izobrazbe Luka nima dokončane. V osnovni šoli je sicer štiri leta igral klavirsko harmoniko, a kot pravi sam: »Teorija ni bila zame. Jest sem želel igrat.« Starše je tako prepričal, da so ga izpisali iz glasbene šole. Danes prizna, da mu je kdaj žal, da je glasbeno šolo »obesil na klin«, ker se mora do stvari dokopati sam in mu bilo lažje, če bi bil v znanju teoretično bolje podkovan.

Samo frajtonar’ce ne!

To ljudsko glasbilo, ki je v zadnjem času izjemno popularno med mladimi, je eno redkih, ki ga Luka nima rad in ga niti ne igra. Zdi se mu, da je idealno za »fast food music«, ki ga sam ne zagovarja, čeprav se zaveda, da je tisto, kar se danes dobro prodaja. Ne razume tudi tega, da se glasbenik za vikend zapre v studio, posname komad in to je to. Sam pravi: »Meni lahko pesem tudi tri leta leži v predalu, ampak dokler je ne bom začuti, da bo taka, kot po moje mora bit, je ne bom »vleku« ven.«

Bi za sebe lahko rekel, da si naravni talent za glasbo?

»Težko ocenjujem samega sebe, vem samo, da se vsakič potrudim biti boljši,« skromno odgovori. Tudi na vprašanje, koliko inštrumentov igra v svojem slogu odgovori: »Kaj vse igram, lahko zaenkrat spustiva.«

Čeprav prostega časa ob pestrem glasbenem udejstvovanju in sodelovanju pri različnih glasbenih skupinah in številnih projektih ne ostane prav veliko, ga rad preživi v družbi svoje izbranke. Ona je tudi tista, ki prva sliši njegove glasbene novosti in pove, če gre zadeva v ušesa ali ne. »Ima posluh za take reči,« pravi Luka.

Luka ima zelo rad naravo in izlete vanjo, rad dela na vrtu z zemljo. Pravi, da si tako napolni baterije. V času dopusta se inštrumentov sploh ne pritakne, pusti jih pri miru in je na »off«. »Glava počije in naredi se prostor za nove ideje,« pravi. Spreten je tudi za štedilnikom. »Najraje pripravljam kakšne »slow roasted« jedi, sladice pa prepustim dekletu, ki je profesionalna slaščičarka.«

»Lagard je pa res samo moj.«

Skupina Lagard

Lagard je trenutno Lukov najaktualnejši glasbeni projekt. Luka sam je izbral  francosko-angleško skovanko in z njo želel opozoriti na nekaj drugačnega, na drugačno glasbo. Pravo ime  je iskal  tako dolgo, dokler si ni rekel: »To je to! Nekaj drugačnega.«  K sodelovanju je povabil še svoja dva glasbena kolega, kitarista Miha Plantariča in bobnarja Petra Jeretino in nastal je venček treh slovenskih narodnih pesmi (Regiment po cesti gre, Prišla bo pomlad, Kako bom ljubila) v povsem novi preobleki, ki jih je z občutenim petjem zapela Sabina Peklaj.