V Trbovljah bolj kot ne vsi vedo kdo je Mitja Duh. Tudi, če ga ne poznajo, ga videvajo, saj Mitja vsak dan ure in ure teče, se športno udejstvuje na stadionu in sodeluje pri raznovrstnih društvenih aktivnostih. A njegova zgodba je precej bolj globoka od teka in tega, da je eden prvih presnojedih veganov v Zasavju.
Na našem portalu smo v zadnjem času, zaradi zgodbe o odvisnici iz vrtca in prijeti združbi, ki je preprodajala recepte ter tablete, precej poročali o drogah in odvisnikih. Zato smo želeli zgodbo tudi iz druge strani. Mitja je tako kot vedno dobrovoljno uslišal našo prošnjo in se odprl našim bralcem.
‘V droge sem zašel relativno zgodaj, saj sem že pri 15-ih letih intravenozno zaužil metadon, malo kasneje pa še heroin. Trda droga je bila takrat (1992) v Zasavju za veliko večino še noviteta, obdajal pa jo je tudi nek sloves skrivnostnosti. Mi še nismo videli propadlih generacij narkomanov pred nami, kot so zanamci to lahko videli v nas. Razen v knjigah seveda, ki pa so me bolj privlačile, kot oddaljevale od droge. Bila je zmes mladosti, drznosti in biti ter čutiti nekaj posebnega, skrivnostnega. Drogiral sem se skoraj 20 let, odvisen od droge pa sem bil približno 10 let. Jemali smo praktično vse, kar nam je prišlo pod roke. Od heroina, kokaina, metadona, vseh vrst tablet, LSD-jev, halucinogenih gobic, dature, konoplje, hašiša, alkohola …’
Kdaj je bilo dovolj?
‘Da mi je dovolj sem se odločil mnogokrat, a nikoli nisem zbral tiste prepotrebne moči, da bi to dosegel za dalj časa. Pred slabimi šestimi leti, pa sem med prestajanjem 5 letne zaporne kazni pristal nekje med življenjem in smrtjo, ko je življenje doseglo dno in preostalo mi je samo dvoje. Ali smrt ali dvig nazaj v življenje.’
Odločil sem se za življenje
‘Zaprisegel sem si, da ne vzamem droge tudi, če bo prišlo do najhujših možnih stanj duševnosti in tega se držim še danes. Zdravljenje je potekalo v krutem okolju najstrožjega zapora v Sloveniji, kjer si prepuščen sam sebi. Kot je dejala psihiatrična stroka sem se sam pozdravil tudi skoraj neozdravljivih psihoz. In to mi je vlilo nove samozavesti. So pa za to bili potrebni zares nadčloveški napori in pogum.’
‘Ob strani so mi stali redki prijatelji na Dobu in pa moja zlata mami in sestra, ljubi nečaki, mamin partner, prijatelj Kristjan z družino in sorodniki, za kar sem jim in jim bom za vekomaj od srca hvaležen.’
Droga je pustila posledice
‘Ker sem se drogiral več let in zraven postal še psihotični bolnik je to seveda v veliki meri vplivalo na dolgotrajne poškodbe notranjih organov in možganov. S tekom in športom ter z zdravo prehrano si tako poleg drugih aktivnosti skušam v čim hitrejšem času sestaviti nazaj materialno in energetsko duševnost, torej se zakrpati nazaj.’
Odvisnikom naj pomagajo strokovnjaki
‘Najvažnejše je da se odvisnikov ne obsoja, jih ima za manjvredne ali se jih celo izloči iz svoje bližine. Mislim, da je najboljše, da se pri tem obrnejo na strokovnjake. Tudi sam sedaj delam kot prostovoljec pri društvu Up, ki je zelo uspešno na področju zdravljenja odvisnikov od prepovedanih drog in to društvo tudi od srca priporočam. Pri tem se lahko svojci obrnejo tudi name.’
Odvisnik bo za drogo naredil vse
‘Odvisnost od trde droge je res huda bolezen, ki od odvisnikov terja, da v veliki meri podležejo njenemu vplivu. Tako bo odvisnik naredil praktično vse, da dobi drogo in to znajo nekateri prav dobro izrabljati, da si povečajo svoje materialno stanje. V mojem času smo prodajali metadon, kradli tablete, na veliko se je preprodajala droga, ljudje so v želji po hitrem zaslužku od osebnega zdravnika prigoljufali močne tablete, ki so jih potem prodajali. Za drogo se je močno pod ceno prodajalo ukradeno blago. Kako je sedaj s tem ne vem, mislim pa, da je potrebno delati na preventivi, saj je v času odvisnosti za marsikoga že prepozno za rešitev.’
Zasavje danes
‘Na Zasavje gledam kot na regijo, ki mora nujno zopet vzpostaviti korak s preostalim svetom. Ljudje so precej apatični in brezvoljni, čemur botruje tudi nezaposlenost in večletno izginjanje denarja namenjenega za razvoj regije. Zasavci smo srčni ljudje, kar dokazujemo na neštetih dobrodelnih akcijah. Manjka nam le bolj zdrav pogled na življenje in na prihodnost.’
