Doma Aktualno ZGODBA upokojenih rudarjev: “Nikoli ni bilo grde zamere, še manj pa sovraštva.”

ZGODBA upokojenih rudarjev: “Nikoli ni bilo grde zamere, še manj pa sovraštva.”

Najprej je bilo vrtanje, streljanje in kopanje. Brez krampa, “kroce” in lopate, ročne žage, sekire in kladiva v rudniku ni šlo, pravita. To je bilo osnovno orodje. Ko sta začela delati so vozili premog še z vozički, nato je šel od odkopa po transporterjih v bunkerje, kjer se je material preložil na vozičke “hunte”, ki so vozili po tirih naprej na separacijo.

O spominih na rudnik, na kamerade in tudi na tiste najbolj težke trenutke smo govorili z Dragom Matkom, ki je upokojen že 18 let in Janezom Borštnarjem, ki je rudnik zapustil pred 11 leti.

Kako sta začela delati

Drago Matko

Drago je sprva, ko je videl v kaj se je podal, skoraj obupal. Prišel je v nekaj povsem drugačnega, kjer ni oken in sta vlaga in tema stalnica. Vse ga je “nerviralo” – čelada, “lampa”, škornji … V rudnik je prišel leta 1982, ko je bil star 22 let.

Leto pred njim je z 21. leti v rudnik prvič stopil Janez. Iz orodjarne, kjer je imel umazane le roke, je prišel v vročino, mokroto. Nobena stvar, ki jo je prijel ni bila lažja od 100 kilogramov in tudi sam je imel pomisleke.

Od laufarja do šusmajstra

V rudniku sta oba, tako kot vsak drug, začela od začetka in si počasi nabirala izkušnje. Od nekvalificiranega delavca, vozača-“laufarja”, si lahko napredoval do pomočnika kopača, kopača, naprej do strojnika in še naprej vse do gospodarja čela, nam pripovedujeta. Najvišje napredovanje je bilo v vodjo odkopa, kar so lahko rudarji opravljali brez tehnične izobrazbe. Janez je začel kot “laufar”, nato postal učni kopač, čemur so rekli “lerhajer”, nato kopač “hajer” in potem še “šušmajster”, torej miner. Zadnja leta je delal še kot gospodar čela.

Oba sta večino let pustila v “Ajnserju”

Janez Borštnar

Janez je v “Ajnserju” na Nasipih in nato še v “Frančišk” v Hrastniku vsega skupaj delal 26 let in 8 mesecev: s takšno delovno dobo so se nekdaj rudarji upokojili pri kakšnih 48 letih. V četrt stoletja, kar je rudaril se je sprva kopalo ročno, vsako leto pa je bilo vse več strojev, ki so nadomeščali ročno težaško delo.

Med kameradi ni bilo grdih zamer, še manj sovraštva

Ne glede na težavno delo in nenavadno okolje, pa so njuni spomini lepi. Rada se spomnita na prijateljske odnose, medsebojno pomoč in solidarnost, ki je bila v knapušni vedno še kako živa. Drago se spomni: “Ob sobotah ali nedeljah, ko smo bili prosti, smo vedno pri komu delali. Če nismo betonirali pa smo postavljali grušt”. 

Rudarsko uniformo le spoštovanemu rudarju, sta prepričana naša sogovornika, ki se še dobro spomnita praznovanj ob dnevu rudarjev, ko so svečano uniformo oblekli, ta je bila narejena po meri in dobili so jo le tisti rudarji, ki so jih vodilni dovolj spoštovali.

Kaj pa prepir, so se rudarji tudi skregali? Drago in Janez se ob vprašanju nasmehneta: “Seveda!” odgovorita, ampak dodata, da ko se je končala izmena so na poti domov že vsi spet bili prijatelji. “Nikoli ni bilo grde zamere, še manj pa sovraštva.”

Zasulo ga je in bi skoraj ohromel

V rudniku se nikoli ni reklo: “to se mi ne da ali ne šlo” pove Drago in Janez nadaljuje, da če ena izmena ni dokončala, je to storila naslednja.

“Včasih so bili pogoji res hudi” se s težkim srcem spominjata. Drago je bil zalit v blatu, tudi zasulo ga je. Kar dvakrat je bil v situaciji, ko so ga reševali in prav Janez je bil tisti, ki je v reševalni ekipi pomagal ponesrečenim rudarjem. Zlomljen gleženj in nalomljena vretenca – ni veliko manjkalo, da bi Drago ohromel, se še v živo spominja najtežjih časov dela v rudniku.

Kako sta doživljala zapiranje rudnika

Janez je dobil leta 2000 prvi mandat za sindikalnega zaupnika za rudnik Trbovlje in istega leta je bil sprejet Zakon o postopnem zapiranju rudnika. Čeprav Drago doda, da se je slutilo že veliko prej. Ko je propadel referendum za TET3, se je začel potop rudnika, se uskladita. Vedeli so, da elektrarna v takšnem obsegu ne bo več morala funkcionirati.  Država je zakon sprejela in “sindikalisti so se lahko na glavo metali”, pravi Janez in dodaja, “pa ni bilo nobenega efekta.”. Hodili so na proteste in razne sestanke. Edino, kar so dosegli je bilo, da so dali večje možnosti za prezaposlitve, samozaposlitve, ker denar je vendarle bil, le vprašanje za druge je, pravita soglasno, kam je ta denar šel.

Print Friendly, PDF & Email